Privatizacija

dr. Bogomir Kovač

27. 6. 2014  |  Mladina 26  |  Ekonomija

Finančna kriza je spremenila ideološke zemljevide, neoliberalne vlade z desne in leve se vedno bolj srečujejo z lastnimi nasprotji. Nikjer ni to bolj jasno kot na podjetniški ravni. Slovenija se pravkar trudi s privatizacijo podjetij in finančno sanacijo prezadolženega gospodarstva in države. Oboje še vedno poteka v sozvočju z zapriseženo neoliberalno ideologijo, vse ima pridih poslovnih skrivnosti in nejasnih odločitev. Cimos, Helios, Lektrika in kajpada večni Mercator so primeri, ko na sceno stopijo bančni ekonomisti in finančni odločevalci, antagonizem med biznisom in državo pa se nadaljuje.

Prevzemna histerija s privatizacijo v zadnjih desetih letih ni nova. V zlatem obdobju rasti v letih 2004–2008 so banke odobrile podjetjem več kot 12 milijard evrov kreditov, številni so bili namenjeni nakupu podjetij. Oba paradržavna sklada, Sod in Kad, sta v tem obdobju predvsem domačim poslovnim skupinam prodala skoraj 200 naložb za več kot 1,2 milijarde evrov. Privatizacija je tedaj potekala prek znanega finančnega modela. Kupci, večinoma je šlo za menedžerske odkupe in slovite holdinške naložbe, so za kredite zastavljali vrednost prevzemnih podjetij, prevladali so finančni in ne poslovni interesi. Zato se nihče ni posebej ukvarjal s problemi razvojnih strategij, poslovnih modelov in dobrih menedžerskih vodstev. Epilog je znan. Konec leta 2013, ko smo začeli slovito sanacijo bank in prenose na DUTB, smo imeli v bankah za okoli devet milijard slabih kreditov podjetij, država se je za sanacijo bank zadolžila za dobro desetino letnega BDP-ja.

Vlada se je v nacionalnem reformnem programu (NRP 2014) zavezala, da bo storila vse potrebno za pregledno prestrukturiranje podjetij in bank. Toda kako to zagotoviti? Sprememba insolvenčne zakonodaje (ZFPPIPP-F) in zakona o pomoči in prestrukturiranju družb (ZPRPGDT) sedaj dopuščata zunajsodno finančno prestrukturiranje in različne oblike intervencij države. Imamo čudaški in nedokončan prenos bančnih terjatev na DUTB, različne prodajne konzorcije, v ozadju sedaj že deluje tudi sloviti SDH. Imamo množico odločevalcev, kot njihov vezni člen vedno znova nastopa država. Toda odločitve so daleč od preglednosti, ni prave ocene tveganj in še manj odgovornosti. Ponavljajo se stare napake, ko smo prodajali in prestrukturirali nepregledno in tvegano, ko ni jasno, kdo dejansko odloča in kaj so merila pri tej ali oni odločitvi. Preprosto ne obstajajo niti jasni protokoli, kako voditi tovrstne posle, niti merila, kaj je pri odločanju najpomembnejše, prodajna cena ali konkurenčni razvoj, interesi kupca ali družbe, finančni ali socialni cilji. Poglejmo nekaj primerov in učnih ur, ki izhajajo iz njih.

Odločitev, da Cimos začnejo na novo finančno in poslovno prestrukturirati s prisilno poravnavo, so sklenile banke upnice in DUTB. Predlog uprave in NS je bil, da banke pretvorijo terjatve v lastniške deleže. Temeljni argument sedanje sanacije je, da banke praviloma ne stopajo v podjetja kot lastniki, temveč se delno poplačajo v insolvenčnih postopkih. Toda banke so dejansko v dvotirnem upravljanju razmeroma naravni lastnik, tako je vsaj v nemškem prostoru, od koder smo to korporativno ureditev prevzeli. Banke vedo največ o finančnem drobovju podjetja in zato jih lahko tudi upravljajo. Pretvorbe terjatev bank v lastniške deleže so normalna pot finančnega in poslovnega prestrukturiranja.

Helios je drug primer, nekakšen mejnik v privatizacijski sagi, ki nas čaka glede na famozni privatizacijski seznam 15 družb, ki sta ga rojevali zadnji dve vladi. Navidezno je zgodba potekala vzorno. Toda prodajni konzorcij ni preverjal, kakšna družba je holding Ring, kdo stoji za njo, kaj ponuja kot strateški partner, kako lahko financira svoj želeni prevzem. Spremembe NS in uprave so se dogodile z bliskovito naglico, kršitve določil prevzemne pogodbe pa tudi. Ponovili smo tri stare napake. Imamo problematičnega prevzemnika, prevzeta družba sama financira del svojega nakupa, vodilni menedžerji pa delujejo proti interesom družbe ter drugih deležnikov. Grožnje zaposlenim, spor s sindikati in lokalno skupnostjo so sestavni del sila sporne prevzemne kulture. Očitno so pri tem odpovedali prodajalci, regulatorji z državo na čelu, pa tudi drugi deležniki. Zato potrebujemo protokole, poslovno standardizacijo ocen različnih tveganj in odgovornost za prevzeme, ki zadeva vse prodajalce in kupce.

Tretji primer zadeva Lektriko, ki jo prevzema ugledna nemška transnacionalka Mahle Group. Tokrat smo dobili pomembnega strateškega partnerja in razmeroma visoko ponudbeno ceno. Na drugi strani stoji idrijski Kolektor, sinergija obeh družb je očitna, možnost povezovanja ugodna, toda družbi druga drugo dojemata kot konkurentki. Za Letriko bi bil prevzem Kolektorja sovražen, idrijska družba pogosto nastopa pri teh poslih sila domačijsko. Podobno, kot smo pred leti zapravili povezovanje Leka in Krke, se nam krha danes pri sestavljanju starih stebrov mogočne Iskre. Vlada nima strategije, GZ nima potrebnega vpliva, prodajni konzorcij zanima predvsem prodajna cena, SDH in DUTB pa bosta v našem kaosu še dolgo izgubljeni. Guverner Jazbec je ustanovil Odbor za finančno stabilnost (OFS), ki bo s svojo institucionalno avtoriteto dajal predloge, priporočila, opozorila akterjem na finančnem področju. Nekaj podobnega bi potrebovali tudi na podjetniški ravni, pri prodaji in prestrukturiranju podjetij.

Sklep je na dlani. Privatizacijo teži implementacijski primanjkljaj. Razmerje med biznisom in vlado ni samo antagonistično. Kot ugotavlja celo The Economist, obe strani potrebujeta druga drugo, postati morajo partnerji in ne nasprotniki, v ospredju so deležniki in ne zgolj delničarji. In to brez lobistov, korupcije in novih prevzemnih baronov. Dob preprosto prepustimo Dobljanom.