Avtoriteta razuma nad avtoriteto moči

Bernard Nežmah

11. 7. 2014  |  Mladina 28  |  Pamflet

V zadnjih dneh pred volitvami se zastavlja vprašanje: kaj pomenijo predvolilne ankete in kako natančne so glede na volilne izide? Že tedne poročajo o premočni zmagi Cerarjeve stranke SMC, le zadnji teden se mu začele meriti padec podpore. Je bil sploh kdaj trenutek, ko SMC ni bila na čelu? Ob vzporednih volitvah za evropski parlament 25. maja 2014 je agencija Mediana zastavila tudi vprašanje, katero stranko bi volili na državnih volitvah, rezultat pa je bil 25 odstotkov za SDS in več kot 11 odstotkov za Cerarjevo stranko, ki takrat sploh še ni bila ustanovljena kot stranka.

A kaj se je zgodilo v mesecu in pol, da je SMC poskočila za 25 odstotkov? O Cerarjevi stranki vemo danes toliko kot takrat. Če bi zdaj delali anketo, koliko članov njegove stranke pozna povprečni volivec, bi bil odgovor - enega. O potencialnih imenih njegovega izbora ministrov ne tedaj ne sedaj ne vemo nič. Nič o konkretnih ukrepih in nič o potezah. Kandidat je pravzaprav briljanten, njegov odgovor na karkoli je lakoničen – ukrepe bodo najprej premislili v skupini izbranih strokovnjakov. Uspeva mu neverjetno, na soočenjih je prazen in predan govoru o neotipljivi prihodnosti, njegova prednost pa se po anketah utrjuje.

A kaj če ankete grešijo? Jih kdo preverja, ima kdo sploh dostop v njihove evidence, da bi lahko pregledal njihovo kredibilnost? Nak, lahko jim le verjamemo. Kaj če so fenomen SMC ustvarile prav ankete? Agencije, ki merijo javno mnenje, s svojim delom služijo lepe denarce. Kaj pa anketiranci? Zakaj ne plačujejo ljudi, ki so si pripravljeni vzeti čas za odgovore in prispevajo k ustvarjanju profita agencij?

Skratka, ob anketah se sprožajo dvomi, pomisleki in zadrege. Še zlasti ob nenadnem padcu popularnosti Cerarja. Je to znak, da na volitvah ne bo zmagovalec in da bodo agencije za nazaj upravičevale kiks, češ, saj smo tik pred koncem kampanje že zaznali drugačen trend?

A skepsa do anket je manj usodna od nezaupanja v sodstvo. Anketne zablode lahko namreč v hipu odplaknejo volilni izidi. Kako pa je z vero v pravičnost sodstva? Obsodba Janeza Janše v zadevi Patria je tako vprašljiva, da jo celo slovenski škofje jemljejo kot montirani proces. Seveda bi bil problem enostaven, ko bi rekli, da privrženci Janše ne morejo sprejeti tega, da bi bil njihov vodja obsojen za kaznivo dejanje. Toda razvpita sodba je tako neprepričljiva, da celo med pravniki, ki so se odzvali, najdemo le te, ki izpostavljajo detajle njene zgrešenosti, ti, ki ji dajejo prav, pa se sklicujejo na slepo vero, da moramo pač verjeti sodnikom. Tako denimo profesor Dragan Petrovec v intervjuju »Delu« pritrjuje sodbi, kot argument pa ni navedel ničesar, razen besed, da so mu pravilnost potrdili njegovi kolegi na univerzi.

A od kod izvira avtoriteta sodišče? Na instanci moči ali na prepričljivo argumentiranih sodbah? V osemdesetih so na primer sodniki zaplenjali »Mladino«, »Tribuno« in »Katedro« s pozicij oblastništva. Če je časnik kdaj objavil njihovo sodbo in jo problematiziral, je bil deležen ponovne zaplembe. Pod njo je podpisana danes vrhovna sodnica Maja Tratnik, ki je takrat onemogočala javnost sodbe. Prvenstvena bitka za demokratizacijo je v tem obdobju potekala na polju omogočiti javnosti, da se seznani z vprašljivimi sodbami in prebere argumente pravnih kritikov teh razsodb. To bitko je sistematično vodila »Mladina« ob pomoči Matevža Krivica. Njen uspeh je potem pomenil začetek odprave samovolje tistega dela sodstva, ki je po željah zveze komunistov zapirala usta kritičnemu časopisju. Torej prav javnost sodb je omogočila polet demokratizaciji družbe.

A kako se odziva sodni vrh na kritiko sodniškega dela? Pred časom je v »Delu« kot pravni ekspert napisal članek ustavni sodnik Jan Zobec, ki je podrobno opredelil problematičnost dela sodnikov. V časniku mu ni odgovoril predsednik Vrhovnega sodišča Branko Masleša, ki bi denimo oponiral njegovim stališčem. Pač pa je na sodniških dnevih nastopil z referatom, v katerem je osebno napadel sodnika Zobca in kajpak voditelja SDS Janeza Janšo. Ko sta dva vrhovna sodnika pisala sodnemu društvu, da naj se opredeli do osebnega napada Masleše do ustavnega sodnika, je predsednica društva Janja Roblek poziv zvrnila, češ, da društvo stoji na stališču dialoga. Kakšen dialog pa je to, ko na protokolarnem srečanju govornik obračuna s »slabim pogledom« odsotnega sodnika? To ni polemika, to je insciniranje spopada dobrega z zlim. Namesto avtoritete argumentov udari z avtoriteto moči. Posnetek je še bolj šokanten, na njem slišimo v ozadju hihitanje prisotnih.

V bitki za nekaj glasov, ki bi jo še spravili v parlament, je potegnila vratolomno potezo premierka Alenka Bratušek, ko je suspendirala prodajo podjetij v državni lasti. Zadeva je bila tako neverjetna, da se je oglasil celo finančni minister. Gospod Uroš Čufer, ki nikoli ni izrekel ostrega mnenja, je tokrat izstrelil: »To vidim kot čisto navadno predvolilno histerijo, v katero je zapadla vlada in za katero ne vidim nobenega pametnega razloga, še manj pa opravičila.“ Predsednica vlade je namreč pred meseci opravila turnejo po evropskih mestih Parizu, Dusseldorfu, Londonu, Milanu in Moskvi, kjer se je srečevala z investitorji in jih vabila k nakupu deležev državnih podjetij. In vsakič je vzneseno poročala, kako ji je uspelo pritegniti številne interesente. Zdaj pa je svoje remek delo suspendirala. Nevarno, političarka, ki je pripravljena zatajiti celo svoje najbolj opazno delo zaradi interesov svoje kariere. Zlom razuma.