Drobna ovira pred obljubljeno deželo

Bernard Nežmah

18. 7. 2014  |  Mladina 29  |  Pamflet

Rezultati volitev, kakršnikoli že so, so za državo dragoceni. Pokaže se volja ljudstva, ki politikom za hip zapre usta. Premierka Alenka Bratušek je vseskozi navijala lajno, da je rešiteljica Slovenije, v vsakih soočenjih je vsakič znova izrekala, da ga razen nje ni bilo junaka, ki bi prevzel vlado, zdaj pa jo je 96 odstotkov volivcev zavrnilo kot prazno čenčanje. Volilni izidi so skratka moment, ko vrednosti politikov in političnih strank ne izrekajo politiki in mediji, ampak glas ljudstva. »Delov« barometer, ki kot enega najbolj priljubljenih voditeljev že leto predstavlja Dejana Židana, je doživel totalni fiasko, saj je SD pod Židanovim vodstvom dosegla najnižjo podporo v svoji zgodovini.

Kdo so torej največji poraženci?

Najprej Državljanska lista, ki ni zbrala niti enega odstotka in je v dveh in pol letih izgubila skoraj vso podporo, ki jo je leta 2011 postavila na četrto mesto z več kot osmimi odstotki glasov. Toda kreator poraza Gregor Virant ni stal v kotu poražencev, POP TV ga je namreč povzdignila in ga povabila v studio za komentatorja, ki je potem židane volje razpredal o napakah drugih strank.

Največja poraženka je sicer premierka Alenka Bratušek, ki je s svojo stranko zbrala pičle 4 odstotke podpore, kar je absolutni rekord v novejši zgodovini. Z izjemo Janeza Drnovška so vsi premieri na novih volitvah izgubili, toda nihče toliko kot AB.

Borut Pahor je bil kot premier 2011 poražen z dobrimi 10 odstotki, leta 2008 Janez Janša z 29 odstotki, Anton Rop 2004 je z LDS nabral 23 odstotkov, celo Andrej Bajuk je l. 2000 dobil z NSi 8,5 odstotka, pa je nekaj mesecev pred tem po razkolu v združeni SLS-SKD ustanovil svojo stranko. Volitve so eklatantno pokazala totalno nezadovoljstvo z delom predsednice vlade.

Še več, kot najmočnejša vladna stranka se je pokazal dotlej najšibkejši Desus, ki je zbral toliko glasov kot SD in AB skupaj. Dlje ko je bila stranka od vladnega odločanja, več glasov je dobila.

Volilni izidi torej prinašajo alternativo. Če torej zmagovita Cerarjeva SMC sestavi koalicijo z AB, SD in Desusom, dobimo nonsens – aparat stare vlade plus Cerarja.

Številčno veliki poraženec je SDS, ki je prejela za 100 tisoč glasov manj kot na prejšnjih volitvah. Kar je popolnoma razumljivo, ko pa je njen vodja v zaporu zaradi korupcije. Množica volivcev očitno verjame sodbi, toda volitve dejansko še niso končane. Če višja sodna instanca razveljavi sodbo, se bo dogodila vesoljna blamaža, saj se v takem primeru izkaže, da je bil izločen iz volilne kampanje in neupravičeno stigmatiziran. Če se to zgodi, je to trenutek poloma pravosodja.

O pravni državi pa nima slabega mnenja le SDS, temveč tudi SMC, ki je volivcem vseskozi zatrjevala, da se bo borila za pravno državo. Predpostavlja torej, da ta ne deluje. Toda, ali ni problem tudi sodstvo samo? To je pred časom obsodilo župana Franca Kanglerja na zaporno kazen zaradi tega, ker je občinska uprava dodelila nezakonito stanovanje vedeževalki na njegovo prigovarjanje. Toda v 24 letih države Slovenije je Kangler edini, ki je bil obsojen zaradi takega delikta. Imamo torej en sam primer tega kaznivega dejanja v novejši zgodovini, ne tožilci ne sodniki niso nikoli zaznali, da bi še kak funkcionar komu nezakonito dodelil stanovanjsko pravico.

Pa so časniki že v devetdeseti pisali o seriji malverzacij, ko so razni funkcionarji LDS dobivali stanovanja, ki so jih potem nonšalantno privatizirali po Jazbinškovem zakonu. Če pravosodje v četrt stoletja v seriji podobnih zadev obsodi in preganja enega samega človeka, ali je to pravna država? Je to vladavina prava ali uporaba pravosodja v politične namene? Značilnost tožilstva ter sodstva je nezmožnost samorefleksije in ustvarjanja pogojev, ko pravosodje deluje tako, da je tudi videti pravično.

Pred zadnjimi volitvami je denimo estradnik Magnifico javno podprl Zorana Jankovića, župana, ki mu je pred časom s posebni aktom omogočil, da lahko gradi vilo na travniku, na katerem slehernik ne more graditi. Je to kaj drugače kot pri Kanglerju? A v tem primeru ni tožilcev od nikoder.

Če v deželi velja zakon prostega trga, kjer posamezna podjetja propadajo, druga pa se na novo porajajo, je to enako učinkovit mehanizem v politiki. In stranka brez prepričljivega voditelja, idej in angažmana, kot je SLS, je pač logično pred izpadom iz parlamenta.

Posebno svežino je sicer prinesla Združena levica, ki je lansirala nekaj političnih misli, ki jim velja prisluhniti. Tako je izpostavila razmerje med najvišjo in najnižjo plačo, ki naj bi bilo ena proti pet in zadeva v samo bit vodjo SMC Mira Cerarja. Mož, ki je s pravnimi mnenji zaslužil nekaj sto tisoč evrov v zadnjih letih, je prototip nedopustnega razmerja med bogatimi in revnimi, še zlasti, ker so bila njegov plačnik državna podjetja in državne institucije. Ali ni kasta prodajalcev pravnih mnenj sistematično privilegiran sloj?

Nesporni zmagovalec volitev stranka SMC je pobrala glasove upanja, da je Miro Cerar čudežni mesija. Mediji ga že primerjajo z novim Drnovškom. Toda, ali je bil pokojni premier res tako genijalni voditelj, ali pa je vladal v obdobju splošne prosperitete?

Njegovi računi prihajajo z zamudo. Kolikšna je proračunska izguba, ker ni obdavčil kapitalskih in borznih dobičkov v devetdesetih? Kakšna je cena, ker njegove vlade niso prevzele nase izplačevanje vlog varčevalcev LB na Hrvaškem in v Bosni? Poračun prihaja 20 let kasneje.

In SMC? Stranka enega obraza in stranka brez vsebine je nikakršen garant za pohod v obljubljeno deželo. Vmes je namreč drobna realnost: blizu 30-milijardni primanjkljaj!