Konec izrednih razmer

Vlado Miheljak

25. 7. 2014  |  Mladina 30  |  Dva leva

»Stranke t. i. pomladnega trojčka bi se ob izidih predčasnih parlamentarnih volitev morale zamisliti, ali smo še primerni, da v desnem političnem prostoru govorimo o nekem pomladnem trojčku in iskrenem sodelovanju.«
— Predsednik SLS Franc Bogovič

Kakšen obrat! Vse od nenadejane triumfalne zmage Jankovićeve PS nad mesece in mesece favoriziranino Janševo SDS je politična levica v Sloveniji tonila in nič ni kazalo, da se lahko dvigne, da lahko zaustavi Janšo, pa naj bo ta v času kampanje na golfu na Mauritiusu ali na služenju zaporne kazni na Dobu. Pa se je zgodil še en »blitzkrieg« in še veliko bolj prepričljiva zmaga Cerarja, kot je bila tista Jankovićeva iz leta 2011. Tako prepričljiva, da se je zgodil popoln obrat. Sedaj je kar naenkrat v globoki krizi desnica.

Ne zato, ker je SLS za banalnih 0,05 odstotka glasov zgrešila vstop v DZ ali ker je desnica kot celota izgubila, ampak ker se je pokazalo, da desnica nima agende, ki zanima volivce v letu 2014. Ne moreš oblikovati zmagovite formule na vsebinah, ki so jih mesece pred volitvami forsirali: arhivi, ponarejeni dokumenti, medijsko spletkarjenje, obujanje polpretekle zgodovine, rekonstrukcija zgodovinskih dejstev iz druge svetovne vojne, rehabilitacija domobranstva in predvsem usmerjanje vseh sil v obrambo lika in dela zapornika št. 1. Kampanja SDS se je tako spreminjala v farso, v kateri so se nastopajoči, zlasti Černač, dobesedno smešili. Nihče ne verjame zares, da je fiasko posledica dejstva, da je bil v finalu kampanje Janša v zaporu. O takšni tezi in takšnem alibiju dvomi tudi vse več t. i. desnih komentatorjev oz. »analitikov« in tudi iz stranke SDS prvič prihajajo sramežljivo izrečeni oziroma nakazani dvomi. No, najpoprej in najpogosteje od tistih zaslužnih članov, ki so ostali pred parlamentarnim pragom.

O.K., kljub pravnomočnosti ne vemo še, kakšna bo končna usoda izreka sodbe proti Janši. Če ni prav verjetno, da bi jo rušilo vrhovno sodišče, pa lahko realno pričakujemo, da bo klub rumenih kravat na ustavnem sodišču dobil mlade. A dejstvo je, da sta SDS in celotna desnica prišli v situacijo, ki je večkratno empirično preverjena, da z Janšo in njegovo politiko, utemeljeno na diskreditacijah, falzifikacijah, lažeh pač ne morejo sestaviti zmagovite formule in zmagovite koalicije. Tega sta se v nekem trenutku zavedali in javno izrekli obe partnerici. Novakova in NSi sta se kmalu potegnili nazaj, SLS z Bogovičem pa je vztrajala in zato plačala. Pravzaprav je SLS ostala nekako na pol poti med kritiko demagoške politike JJ in SDS ter opreznim sodelovanjem. Kar ni prepričalo ne tistih, ki verjamejo v Janševo nedolžnost, kot tudi ne tistih, ki so prepričani o krivdi. Če je v prejšnjih letih SLS postopoma prehajala iz kmečke v splošno ljudsko stranko, ki nagovarja tradicionalne in zmerne konservativne volivce tako na podeželju kot tudi v urbanih okoljih, je tokrat v mestih popolnoma odpovedala in je, kolikor je je po državnozborskih volitvah sploh ostalo, spet kmečka stranka. A pozor, v kratkem bodo lokalne volitve, kjer je stranka vedno iztržila dober rezultat. Če ji uspe zadržati svoje kandidate, da ne pobegnejo na neodvisne liste, si lahko razmeroma hitro opomore.

Levica, politična levica je tokrat res doživela triumf. A cena za to je dokaj visoka. Težišče politike, ki ji kvoto zagotavljajo levi in levosredinski volivci, se je premaknilo proti sredini in tudi rahlo čez. Cerar, ki je deklasiral nasprotnike in potencialne partnerje, ostaja velika uganka. In verjetno bo tak ostal še dolgo. S tem močno spominja na pokojnega Drnovška, čeprav pri slednjem liberalni nazori niso bili vprašljivi. Drugače je pri Cerarju, kjer so nekatera njegova stališča šokantno konservativna, a zavita v tančico pravne regulacije. Pa mu ne gre očitati samo nekaterih starejših stališč do spolnih manjšin in regulacije partnerskih in družinskih odnosov, ampak tudi čisto sveža. Ko trčijo javna vprašanja ob njegove zadržke ali celo latentne predsodke, igra na alibi t. i. družbenega konsenza: istospolne poroke da, a le če v družbi obstaja oz. ko bo obstajal družbeni konsenz. Posvojitev otrok s strani istospolnih parov da, če je za to konsenz. In celo, umetna oploditev samskih žensk da, če obstaja družbeni konsenz! O teh vprašanjih, ne glede na to, ali je več nasprotnikov ali podpornikov sprememb, nikjer, tudi v najbolj liberalnih deželah, ne obstaja konsenz, obče soglasje. To so teme, ki v sodobni tematizaciji kulturnega boja povsod izrišejo jasno ločnico, jasen razcep. Kakorkoli. Vsakršno sprenevedanje je tokrat odveč. Če SMC resnično želi spremembe, jih lahko v tej legislaturi brez težav uvede. Tudi spremenjena referendumska zakonodaja ji gre pri tem na roko.

Kljub zamegljenosti in dvoumnosti izraženih stališč ter celo bežanju pred jasnimi opredelitvami se že kaže, da bomo dobili politiko, ki ni daleč od latentnega neoliberalizma, kakršnega je prakticirala Alenka Bratušek. Morda je celo radikalnejša. A ne glede na to se v perspektivi vseeno nakazuje možnost normalizacije. Morda prvič po osamosvojitvi prihajamo v politično vzdušje, ko razlike, tudi zelo velike, ne bodo razlog za totalni spopad; ko se bomo lahko učili živeti ob prevladi tistih, ki imajo drugačna stališča, izhodišča. Ko biti v manjšini ne bo pomenilo biti deklasiran, odstranjen, onemogočen ...

Mali korak za etablirane demokracije, velik za Slovenijo.