Grešni kozel kot prvo vodilo

Bernard Nežmah

25. 7. 2014  |  Mladina 30  |  Pamflet

Kaj je bila osrednja medijska tema zadnjega tedna? Morda vest, da beleži v prvi četrtini leta Slovenija najvišji porast zadolženosti državnega proračuna? Morebiti podatek, da je zunanji primanjkljaj v prvem poletju vrtoglavih 700 milijonov? Nak, osrednja tarča je bil Janez Janša.

Vodja SDS je sicer lik polemičnega politika, za katerega velja, da s svojimi dejanji sproža silovite medijske reakcije. A kaj je storil tokrat? Neopazno je preživljal dneve v zaporu na Dobu, medtem pa je »Delo« kot naslovno temo napovedalo intervju, ki se je prek dveh strani širil po časniku pod bombastičnim naslovom »Janša je razoroževal Slovenijo«. V njem nekdanji funkcionar obrambnega ministrstva Anton Peinkiher pripoveduje vse mogoče, začenši z analizo volilnih izidov, nadaljujoč s podatki, kje je spal Janša na prvi dan vojne, pa tja do pošiljanja orožja Hrvaški leta 1990. Seveda naj mediji ne bi poznali tabujev, toda mož, ki je spregovoril po 24 letih o rabotah tedanjega obrambnega ministra, je najmanj bizarna figura. Zakaj je vsa ta leta molčal? Kakšne so njegove evidence? Navedel ni nič oprejemljivega. Kot da je dovoljen prosti lov na zaprtega politika. In zgodbo so potem prevzele še osrednje televizije. Le dan kasneje je Janša znova medijska tarča, tokrat s polemičnimi zapisi o maši, ki mu je bila darovana v eni izmed cerkva. Skratka, fenomen permanentnega ustvarjanja grešnega kozla.

Zadnja leta mediji prinašajo množico zapisov o rabotah v TEŠ 6, toda ko je skupina okoli Vilija Kovačiča pred leti zbirala podpise za referendum proti državnemu poroštvu za TEŠ 6, ta tema ni našla poti v medijske zapise. In kaj bolj zadeva našo realnost: vprašanje, v katerih prostorih je prenočeval pred četrt stoletja vojaško-policijski vrh, ali generiranje največjih zadolžitev države?

Ali še bolj aktualno. Za izbor evropskega komisarja je pisatelj Mitja Čander predlagal lavreata Draga Jančarja z argumentom, zakaj ne bi evropsko priznani mož peresa postal evropski komisar za kulturo? Čemu bi država ne predlagala nekoga, ki je ekspert na svojem področju? In medijski odzivi? - Praktično neopazna ideja, nevredna nadaljnjega premisleka. Kot da je samoumevno, da je ta funkcija plen vladajočih politik in ne položaj, s katerega bi slovenska država soustvarjala ustroj EU.

No, trenutni evropski komisar Janez Potočnik nastopa kot nekonfliktna in simpatična pojava, ki vodi evropski resor za okolje. Se je gospod Potočnik kdaj angažiral ob usodnem vprašanju, ki zadeva Slovenijo? Ni ga bilo zapaziti, komisar denimo ni nikoli javno spregovoril ob prihajajočem flopu projekta TEŠ 6. Si predstavljamo, ko bi ob poskusu referenduma javno podprl idejo, da o tako krucialni zadevi odločijo državljani?

Prišel bi na naslovnice, zbudil medije in javnost, in zgodovina bi se lahko odvrtela po drugi poti.

Pogled v preteklost, ki bi se lahko hipotetično dogodila drugače, so nedavno obudili v Berlinu, kjer je nemški predsednik Joachim Gauck spregovoril ob dnevu spomina na žrtve nacizma, povezanim z neuspešnim atentatom polkovnika Clausa von Staffenberga na Hitlerja 1944. Atentat, ki ga je nacizem označil za zločin in na smrt obsodil udeležence, je danes obujen kot svetel spomin.

Si je predstavljati, da bi v Sloveniji nekje ob Dravi ali v hribih nad Koprom postavili znamenje v spomin na češke in druge vzhodnoevropske nesrečnike, ki so v času partijske Jugoslavije poskušali s pobegom prek meje doseči svobodo, a so jih kot zajce postrelili jugoslovanski graničarji? Zločini, ki so del naše zgodovine, a se jih sistematično zatajuje.

Zanimivo bo videti poteze potencialnega premiera Mira Cerarja: bo v njegovi agendi pokop nesrečnikov, ki so jih po vojni pobili in zazidali v Barbarin rov? In seveda pred tem identifikacija trupel?

Ko so na Nizozemsko poslali stotino trupel iz sestreljenega letala nad Ukrajino, je ena prvih napovedi prav identifikacija trupel. Samoumevna poteza civilizacije, ki se ji na Slovenskem nihče ne čudi. In kje je slovenski dolg človečnosti?

No, ta hip je osrednje vprašanje formiranje nove vlade. Namesto klasičnega spopada dveh polov, po katerem je ob volilnem izidu jasno, kdo bo tvoril zmagovito koalicijo, imamo zastavek vodje SMC, ki dopušča vse povezave razen s SDS. Edino, kar je jasno, je ime novega premiera, vse ostalo je stvar političnega trgovanja. Kar je v protislovju s predvolilno držo gospoda Cerarja, ki je svojo stranko utemeljeval kot tisto, ki bo presekala z dosedanjimi oblikami političnega mešetarjenja.

A zgodovinsko gledano je to vseeno napredek glede na čas partijske ureditve, kjer državljani niso nikoli poznali mehanizmov izbire novega premiera. Nekega dne leta 1984 so tako preprosto prebrali, da je novi šef slovenske vlade Dušan Šinigoj, kako in zakaj je bil izbran, pa je bila skrivnost CK ZKS, o katerega dejavnosti mediji javnosti niso poročali.

Danes ni opaziti podrobnih zapisov o hrvaški akciji USKOK, v kateri so zaradi korupcije aretirali županjo Siska Marino Lovšić Merzel. Pa je zadeva več kot primerjalno zanimiva. Županja je namreč obtožena, da je prejela podkupnino 100 tisoč evrov, pri čemer je navedeno ime plačnika ter locirana usoda podkupnine, ki naj bi končala v stanovanju, ki je pro forma kupljeno na ime njenega nečaka. Vsi elementi korupcijskega dejanja so natančno izpostavljeni.

A namesto tega beremo o avtoritarcih, ki slepo sledijo svojemu vodji in protestirajo pred slovenskim Vrhovnim sodiščem. Kot da njihova drža in magari jeza ne izhaja iz racionalnih primerjav v podobnih primerih?