Strokovnjaki

N'toko

25. 7. 2014  |  Mladina 30  |  Žive meje

Spet so tu. Potem ko so se v predvolilnem času za nekaj tednov umaknili pred noro ljudsko iracionalnostjo, so avatarji razuma ponovno stopili pred kamere. Pred vhodi uglednih institucij, kot sta Fakulteta za ekonomijo ali investicijska družba Alta Invest, novoizvoljenim poslancem že delijo dragocene nasvete. S svojimi pobritimi glavami, pametnimi oblekami in pametnimi telefoni delujejo kot utelešena matematika. Izčiščena racionalnost, ki bi rešila krizo v sekundi, ko jim le ne bi bila ves čas v napoto ta gmota človeškega mesa, ti zarukani Slovenci s svojimi iracionalnimi potrebami, hrepenenji in tisto njihovo zoprno ... ugh ... demokracijo. Zdaj ko je volilni cirkus za nami, so se ekonomisti ponovno vrnili, da nas rešijo pred temi zmešanimi politiki, in še pomembneje, pred našo lastno norostjo.

Strokovnjaki za finance me v TV-nastopih spominjajo na srednješolske učitelje, ki razredu vračajo kontrolke. Njihovi strogi pogledi in piker cinizem kot da bi me spet posedli v šolske klopi. Vedno so razočarani nad nami in zaskrbljeni, saj s tako slabim znanjem menda ne bomo naredili mature. Vedno poudarjajo, da bo potrebno še več učenja in da so nam dali slabo oceno za naše lastno dobro. A že takrat me je večkrat preplavil občutek, da vsi učitelji niso nujno pametnejši od učencev. Da sicer obvladajo snov v učbeniku, ko pa razred hoče vedeti kaj več, nekateri namesto argumentov vklopijo obrambne mehanizme. Kadar je kakšen pogumnejši sošolec dvignil roko in postavil vsebino pouka pod vprašaj, so se slabši učitelji rešili zadrege tako, da so se radovednežu posmehovali. »Kako neumno vprašanje, česa se še ne boš spomnil!« In vedno se je našlo nekaj piflarjev v prvi vrsti, ki so se v želji po priznanju smejali skupaj z njimi. Tako je učiteljem uspelo vedno znova najbolj nadarjenega učenca v razredu prikazati kot idiota. In tako v resnici deluje avtoriteta: izolira glas tistega, ki jo ogroža, in ga pred drugimi prikaže kot bebčka.

Podobno danes poteka tudi debata o ekonomiji. Že dolgo opazujem, kako se tudi najbolj kritični novinarji pri vprašanjih o varčevanju ali privatizaciji spremenijo v pridne šolarje, ki nočejo zmotiti jemanja snovi. Pred časom sem na poročilih gledal prispevek z neke gospodarske konference, kjer so ugledni mednarodni finančniki ponovno razložili Sloveniji, kaj vse mora storiti, če hoče opraviti maturo na finančnih trgih. Ponovili so isti recept, ki ga ponavljajo že leta: privatizirajte, varčujte, odpuščajte! Novinarji so si vse beležili, kot da slišijo prvič. Vse je potekalo, kot bi bili na predavanju Makroekonomija 1, dokler ni novinarski nadobudnež v zadnji klopi dvignil roke. Strokovnjake je šokiral z vprašanjem, kaj si mislijo o bojazni, da bi v procesu privatizacije lahko novi lastniki tudi izčrpavali podjetja. Kratki tišini je sledil glasen krohot izza konferenčne mize, nakar so finančniki razložili zelencu, da še nikoli niso slišali za tak primer. Kar predstavljam si, kako se je pogreznil v sedež, medtem ko so si ostali novinarji oddahnili, da niso oni vprašali česa takega. Zdaj si verjetno tudi žurnalisti, ki so ob prevzemih njihovih medijskih hiš iz prve roke videli izčrpavanje, strokovnjakom ne upajo postaviti vprašanj v zvezi s tem.

Se samo meni zdi nenavadno, da se informativne oddaje vedno začnejo s tragičnimi zgodbami o tajkunskih prevzemih in stiskah odpuščenih delavcev, končajo pa s komentarji ekonomistov o tem, kako nujno je treba še bolj varčevati, odpuščati in privatizirati? Najprej sočutno žalovanje nad usodami prizadetih ljudi, nato pa glasno navijanje za še več takšnih ukrepov. Kdaj so novinarji postali tako nesposobni povezati vzroke in posledice? Ta kriza se za marsikoga razpleta na tako žalosten način ravno zato, ker nam mediji o njej niso uspeli podati smiselne zgodbe. Ker so novinarji nehali interpretirati izjave finančnikov in jih zgolj še nekritično povzemajo.

Tudi najbolj arogantni politiki se morajo ozirati na zahteve svojih volivcev in se zagovarjati pred novinarji, finančnikom pa kaj takega ne pride na kraj pameti.

Komaj dan po letošnjih parlamentarnih volitvah je guverner Banke Slovenije na tiskovni konferenci novoizvoljenemu mandatarju predal seznam bolečih ukrepov, ki naj jih nova vlada sprejme v najkrajšem času. Nobene javne debate. Nihče ni dvignil roke. Tudi najbolj arogantni politiki se morajo ozirati na zahteve svojih volivcev in se zagovarjati pred novinarji, finančnikom pa kaj takega ne pride na kraj pameti. Oni enostavno odpredavajo svojo makroekonomijo in poniknejo v črne audije. A zakaj bi jim verjeli? Zakaj bi prekarni delavec, ki še nikoli ni videl redne službe, verjel trditvam, da je slovenski trg dela premalo fleksibilen? Zakaj bi ženska, ki so jo odpustili, takoj ko je zanosila, verjela, da je v Sloveniji preveč težko prekiniti delovno razmerje? Zakaj bi delavci, ki se kljub kriminalnemu številu nadur komaj prebijejo skozi mesečne stroške, verjeli, da so slovenske plače previsoke? Zakaj bi verjeli obljubam o prihajajoči zlati dobi kapitalizma, ki jo bodo prinesli tuji investitorji, takoj ko bomo privolili v romunske minimalne plače?

V Sloveniji je na tisoče ljudi, ki so postali živi empirični dokazi nedelovanja bruseljske ekonomske logike, a se tej ni treba zagovarjati niti takrat, ko popolnoma pogori na terenu. Lahko bi rekli, da so ekonomisti še zadnji ljudje v Evropi, ki se jim ni treba prilagajati tržnim razmeram. Drugim trg glorificirajo, sami pa uživajo idejni monopol brez primere. Slovencem očitajo, da so ostali zasidrani v socialistični mentaliteti, čeprav so edini pravi primer avtoritarnega enoumja v državi oni sami. Tisti, ki se danes predstavljajo kot neomadeževani glas razuma, so bili še včeraj odstavljeni finančni ministri, menedžerji v upravah propadlih podjetij, posredniki pri sumljivih poslih, mešetarji z delnicami in svetovalci roparskih skladov. Nehajmo se pretvarjati, da so javne finance preveč delikatna veda, da bi si lahko privoščile idejno pluralnost in demokracijo. Kajti nihče v Sloveniji ni tako za časom, tako nekonkurenčen in tako potraten z javnim denarjem, kot so njeni finančni strokovnjaki.