Razkrivajoči dokument

Grega Repovž

1. 8. 2014  |  Mladina 31  |  Uvodnik

Čeprav je predlog koalicijskega sporazuma, ki ga je potencialnim koalicijskim partnerjem v sopodpis ponudila Stranka Mira Cerarja, v bistvu umirjen in zmeren dokument, je iz njega razvidno, da bo politika prihodnje vlade konservativna in neoliberalna. Pri čemer je treba zapisati, da gre za ekonomsko politiko, kakršno je izvajala že vlada Alenke Bratušek, z njo pa so se strinjali tudi socialdemokrati pod vodstvom Igorja Lukšiča, le pred volitvami se ji je odrekel njegov naslednik Dejan Židan z bolj socialdemokratsko govorico. A socialdemokrati niso edini v slovenskem parlamentu, ki so izgubili levo usmeritev: dejansko je po stališčih v slovenskem parlamentu leva le ena stranka, in sicer Združena levica. Vsi drugi se gibljejo znotraj manj ali bolj neoliberalnega horizonta. Minister katere stranke je že poskušal uvesti šolnine v šole? Minister Jernej Pikalo, socialdemokrat. Več>>

Predloga koalicijskega sporazuma ne gre počez kritizirati: pohvalno je že, da so se v njem izognili večini neumnosti, ki so se v takšnih dokumentih ponavljale v preteklosti. A dokument kljub vsemu razkriva veliko. Koalicija si bo prizadevala vzpostaviti spodbudno okolje za zaposlovanje. Prizadevali si bomo spodbujati večjo prožno varnost z namenom lažjega vstopanja v delovna razmerja in izstopanja iz njih (fleksibilnost) ob vzpostavitvi predvidljivega delovnega okolja za delavce (varnost) in učinkovitejšem izvajanju zaposlovalne politike. Težava Slovenije ni, da bi bilo težko odpuščati. Nasprotno, v Sloveniji je prekarnost postala normalnost, strah za delovno mesto pa nekaj vsakdanjega, redno zaposleni se prikazujejo kot zajedavci. V resnici je sramotno, da si tak dokument drzne – kako nepresenetljivo – dati iz rok ekipa ljudi, ki v zasebnem sektorju sploh niso delali, začenši že z Mirom Cerarjem. O čem govorijo ti ljudje? O katerem položaju zaposlenih? In ne velja le za zasebni sektor, tudi v javnem je danes mogoče odpuščati in zmanjševati plače. Upamo lahko, da je ta del dokumenta predvsem posledica nevednosti.

A zdi se, da ne gre le za nevednost. Čeprav se dokument zelo izogiba izrekanju o posamičnih ukrepih, je v njem kar na dveh mestih omenjena socialna kapica, torej oprostitev plačevanja pokojninskih in drugih prispevkov (razen zdravstvenih) za najbogatejše. Kot ve tudi bodoči predsednik vlade Miro Cerar, se najbogatejši že danes uspešno izogibajo plačevanju prispevkov z ustanavljanjem pravnih oseb, od družb do statusa s. p.-ja; tudi Cerar sam ima tak status in je prek njega posloval kot svetovalec. Če bi bila socialna kapica omenjena s hkratno uvedbo višjega obdavčevanja kapitala in kapitalskih dobičkov ter skupaj z resnim posegom v obdavčitev premoženja, bi jo še lahko razumeli, tako pa gre za ukrep, ki koristi le najbogatejšemu sloju družbe. Kako je mogoče, da se zdi tem ljudem v tem trenutku to tak problem? V Sloveniji izplačevanje denarja tistim, ki imajo najvišje dohodke, med krizo pač niti za trenutek ni povzročalo težav, njihovi dohodki se niso zmanjšali, niti ni bilo nobenemu podjetju, tudi javnemu, težko odšteti denarja za te ljudi. Ves čas se povečuje pritisk na tiste s povprečnimi in nižjimi plačami.

Žal pa predlog koalicijske pogodbe kaže, da tudi ekipa Mira Cerarja ne razume privatizacije. O privatizaciji javnega na tak način, kot govori koalicijska pogodba, govorijo predstavniki tujih skladov, njihovi lobisti in pa od njih naučeni vzhodnoevropski politiki in politiki iz obrobnih držav. V Sloveniji smo na tem področju ves čas neumno vulgarni. V Nemčiji – vedno znova jo navajamo, ker tja tako navdušeno pogleduje celotna politična srenja – pač na to raven obravnave državnega premoženja nikoli ne pridejo, že zato, ker je to neumno: če že želijo kaj privatizirati, o tem ne govoričijo, sploh ne na pamet, ker že to vpliva na podjetja, na njihovo notranjo kondicijo in jih predvsem izpostavlja špekulacijam.

Gre za premoženje in krvni sistem, ki je podstat vsake države, o tem se ne govori ne javno ne na pamet, ker sta od tega odvisna geostrateška moč in položaj podjetij, panog, regij in seveda države, pa naj so ta podjetja v javni, zasebni ali tuji lasti. Mar slovenski politiki res ne vidijo, da je tudi danes, ko opazujemo na primer ukrajinsko krizo, za tem geostrateško razmišljanje: da, če povemo drugače, Angela Merkel gleda pri svojih odzivih kratkoročni, dolgoročni in srednjeročni vpliv na nemško industrijo, na banke (ki so večinoma v državni in deželni lasti), na cene energentov itd. Nemci tudi niso zrušili Siemensa po razkritju velikih korupcijskih škandalov, v katere je bil vpleten. Zakaj? Odgovor je preprost: ker niso tepci. Pri majhni državi, ki je toliko občutljivejša, pa je to še pomembneje: upravljanje premoženja je preresna zadeva. Marsikatero podjetje, o katerem danes lahkotno govorijo politiki, ima na slovenski BDP tak vpliv, kot ga ima nemški Siemens na nemško gospodarstvo.