Grega Repovž

11. 8. 2014  |  Mladina 32  |  Uvodnik

Čistka

Štiri tedne pred volitvami so socialdemokrati objavili novico, da je njihov predsednik Dejan Židan ustanovil nekakšen svet, v katerega je povabil staroste svoje stranke. V njem naj bi sedeli Borut Pahor, Ciril Ribičič, Milan Kučan, Miran Potrč in Janez Kocijančič. A novico in tudi zamisel, kot se zdi, je zelo hitro odneslo iz javnosti in stranke; takoj po objavi se je začelo veliko zgražanje, zakaj Židan v politiko (nazaj) vleče te »odslužene politike«, te »nekdanje ljudi«, te »ljudi preteklosti«. Židan se je ustrašil. Novinarka Pop TV je na primer žgolela: »Z zadnjo potezo je Židan naredil preobrat, ki pa v ospredje ne postavlja mladih, pogleda v prihodnost, ampak se vrača v neke druge čase.«

Zdaj je od volitev minilo že toliko časa, da velja o tem ponovno razpravljati: namreč o tem norem početju, značilnem za vzhod Evrope, kjer vse »bivše« in »nekdanje« ves čas preganjajo in izganjajo, nadomeščajo pa z novimi, svežimi, še bolj novimi in še bolj svežimi. Ni to slovenska navada, je pa vzhodnoevropska. In to ne velja le za politiko, enako je v podjetjih in institucijah. Bivšega direktorja, predsednika, vodjo je treba zamenjati, po navadi grobo, da se vidi, kdo je gospodar, da se ve, da se pokaže moč. Tako ustvarjena avtoriteta je navadno sicer revna.

Že slabih 25 let to malo državo, ki ima redke človeške vire, ker v njej živi le dva milijona ljudi, zaznamujejo vedno nove čistke – in vedno novi neizkušeni kadri. Ko se je leta 1990 zamenjala oblast, je bila opravljena prva čistka – na ideološki podlagi. Naslednja velika čistka na ideološki podlagi se je zgodila leta 2004, ko je na oblast prvič prišel Janša. In z vsako čistko – manj temeljitih je bilo vmes seveda še več – so navadno z visokih in pomembnih položajev odšli drugi redki usposobljeni kadri, ki si niso dovolili, da bi vsak novoimenovani z njimi delal kot svinja z mehom in pacal po njihovem dolgoletnem delu.

Pa ne govorimo, da so bili vsi ti ljudje genialci, nezamenljivi, a bili so izkušeni in usposobljeni. Morda niso več znali voditi, niso pa bili odpadni kader. Pri tej usposobljenosti gre pogosto za preproste veščine in izkušnje, ki se prenašajo s človeka na človeka in ki jih nekdo, ki je na funkciji nov, težko in z veliko vmesnimi padci pridobi, sploh če nima nikogar, od kogar bi dobil te informacije. Tako se v teh krajih menjajo tudi uprave družb, pa nadzorni sveti, pa vodstva agencij, uredništva, vodstva javnih institucij, vse do zasebnih podjetij. Kako običajno je, da v nadzornem svetu zamenjajo čisto vse člane, čeprav se s tem izgubi tako pomembna kontinuiteta. Tako kot v trdem socializmu pač: kjer nikoli ni bil kriv sistem, da nekaj ni bilo dobro ali da je šlo na slabše, ampak se je človek spridil in so ga pač odrezali in razglasili za vejo, ki se je posušila.

A če se vrnemo k Židanu: nabor ljudi, ki jih je želel imeti v omenjenem svetu, je nabor ljudi z veliko političnimi izkušnjami. In nobenemu vodji ne more škodovati, če se z ljudmi s takimi izkušnjami pogovarja in razpravlja z njimi o svojih ali novih zamislih – tako kot ne bi škodovalo omenjeni novinarki Pop TV, če bi imela kakšnega seniorskega mentorja. Židan omenjenih starost slovenske politike ni postavil za odločevalce, ampak za posvetovalno telo. Če bi se ozrli okoli po svetu, bi zaznali, da je že v podjetjih blizu vodstva prostor, kjer sedijo tudi po poteku mandatov, pogosto celo upokojeni, bivši direktorji, seniorji družbe ali pa se z njimi redno sestajajo, zlasti pred odločitvami, pomembnimi za družbo. Tam so zato, ker imajo preteklo znanje – ne pa zato, ker bi kdo mislil, naj družbo tudi vodijo. Mar v tej državi res kdo misli, da so se metode vladanja in upravljanja države, institucij in družb v zadnjih desetih, 20, 40 letih tako temeljito spremenile, da to znanje ni nič vredno? Pač, niso se.

Podobno velja za druge institucije: bo na primer Uršula Cetinski, ki v kratkem prevzema vodenje Cankarjevega doma, zmogla to modrost, da bo Mitji Rotovniku, očetu institucije, dodelila neko seniorsko mesto? Pred nami so spet tudi menjave po ministrstvih: koliko časa bo znova izgubljenega le zato, ker si bodo ministri postavljali popolnoma nove ekipe, ki se bodo z ministrom vred učile osnov, ker jim bo manjkalo že elementarnih informacij o nalogah in delu resorjev?

V Sloveniji je znanja in izkušenj preprosto premalo, da bi z njimi delali tako, kot da smo nekakšna Amerika. Čeprav: tam so pisarne polne starih prekaljenih mačkov. Le kaj je tem Američanom, da ne počistijo?