Znotraj ideologij

dr. Bogomir Kovač

1. 8. 2014  |  Mladina 31  |  Ekonomija

Sestava nove koalicije kot običajno postaja banalna politična trgovina. Stranke postavljajo pogoje, se sklicujejo na programe, kupčujejo z ministrskimi mesti. Kakšno ekonomsko politiko, sistemske spremembe in slovite strukturne spremembe si lahko obetamo od nove vlade? To postaja temeljni kamen za Cerarjeve obljube o zasuku in pričakovanja volivcev, da se nam obetajo novi časi z drugačnimi voditelji. Želijo si družbe spoštovanja, namesto trde, brutalne in egoistične tržne družbe. Očitno je dilem več kot odgovorov in dobro bi bilo, da jih vsaj nekaj osvetlimo.

Ekonomska politika je že deset let slaba. Od leta 2004 dobivamo peto vlado in še vedno ne vemo, kakšna je slovenska političnoekonomska strategija. Večina vladnih administracij je doslej delovala prociklično. Janševa vlada v obdobju izjemne konjunkture ni ustvarila proračunskih presežkov, zamudila je s strukturnimi reformami in končala z visoko zadolženostjo bank in podjetij. Pahorjevi so potem reševali brezposelnost in socialne transferje, povečali pa javni dolg in zamudili evropski vlak reševanja bank. Naslednja Janševa administracija je z radikalno politiko varčevanja (ZUJF) povzročila novo recesijo. Po padcu Janševe vlade je Bratuškova fiskalno konsolidacijo iskala v višjih davkih in delnem omejevanju izdatkov, sanacija bank pa je stekla brez reševanja podjetij in strategije rasti. Na koncu je zaletava predsednica vlade sama sprožila politično krizo in predčasne volitve.

Evropska komisija v svojem zadnjem junijskem pregledu lakonično ugotavlja, da v Sloveniji še naprej obstajajo »čezmerna makroekonomska neravnotežja«. Evropska priporočila so nedvoumna in dajejo določen okvir tudi novi vladi. V ospredju so še vedno magični četverokotnik EU, fiskalna konsolidacija, pa strukturne reforme, sanacija bank in podjetij ter kajpada privatizacija. Priporočila so zmes ekonomskih in razvojnih politik, pomenijo hkrati »kompas« in »pritisk« za učinkovitejše vodenje sprememb. Nedvomno je to za Cerarja izhodiščna točka, kjer se začne »evropska« kredibilnost nove vlade, ne glede na to, kaj si mislimo o EU.

Seveda je za začetek pomembno tudi to, da je izvozno povpraševanje sprožilo zasuk in da že od sredine 2013 beležimo pozitivne stopnje rasti, prav tako so premije za tveganja na finančnih trgih za vse periferne države EU strmo padle. To je preprosto dobra popotnica za novo vlado. Nova vlada potrebuje dokončni zasuk od doslej prevladujoče logike fiskalne konsolidacije h gospodarski rasti in zaposlenosti. Do zdaj sta povsod po evrskem območju pretirana politika varčevanja in prehitra konsolidacija javnih financ vodili v recesijo in dodatna neravnotežja. Zato je ključno, kako razumeti uravnoteženje javnih financ v strukturnem in dinamičnem smislu.

Vsaka anticiklična politika, in upajmo, da jo bo nova administracija končno razumela, se začenja z dojemanjem časa in ne strukturnih ukrepov. Preprosto, zamenjati moramo vsebino kratkega in dolgega roka. Za zdaj je veljalo, da je kratkoročna fiskalna konsolidacija pogoj za vrnitev zaupanja in spodbujanje rasti na dolgi rok. Toda zgodbo moramo obrniti. Gospodarsko rast je treba spodbuditi na kratek rok, da bi lahko dosegli dolgoročno stabilizacijo in konsolidacijo javnih financ. To pomeni, da je na kratek rok ključno spodbujanje agregatnega povpraševanja in vrnitev potrošniškega in poslovnega zaupanja. Zato ne potrebujemo kumulativnega znižanja javnih izdatkov, temveč njihovo prestrukturiranje, ne gre za krčenje socialne države (transferjev), temveč njihovo pravičnejšo in učinkovitejšo rabo. V tem primeru je pomembno dvoje. Potrebujemo nove javne in zasebne investicije, stabilno in predvidljivo gospodarsko okolje z bistveno manjšimi administrativnimi ovirami. Vse to zveni sila programsko, toda dejansko to poslanstvo zahteva podrobno ukrepanje.

Namesto večnega natezanja glede hitrejšega odpuščanja in plač potrebujemo zasuk k ponudbi dela. Zaletave reforme kvečjemu povečujejo brezposelnost.

Politika rasti in zaposlenosti velja za najbolj kompleksno, bistveno težjo, kot je fiskalna konsolidacija. In tu smo že celo desetletje domala goli in bosi, zaradi nekompetentnih vlad, vedno slabše administracije in nesposobnosti vodenja projektnega menedžmenta. Zakaj sta danes Velika Britanija in Kanada med najbolj uspešnimi državami glede gospodarske rasti? Ker imata obe državi, med drugimi ukrepi, podrobno zastavljen program rasti in zaposlenosti. Kanadski dokument Zaposlitve, rast in napredek (2013) obsega s prilogami 433 strani in podrobno opisuje načine, kje, kako in s čim doseči rast in zaposlenost, sektorsko, regionalno, projektno. Za domačo rabo, multiplikativne učinke lahko prinesejo desetletni projekti energetske sanacije stavb, infrastrukturne investicije, viri financiranja so evropski, javni in zasebni, zadolžitev za večjo rast v nobenem primeru ni sporna.

Za znižanje brezposelnosti potrebujemo reformo trga dela. Toda namesto večnega natezanja glede hitrejšega odpuščanja in plač potrebujemo zasuk k ponudbi dela. Zaletave reforme, podobno velja za pokojninski sistem, kvečjemu povečujejo brezposelnost. Tukaj je ključno dvoje. Najprej hitro reševanje podjetij, na drugi strani konkretno ustvarjanje novih delovnih mest. Če mislimo zmanjševati javni sektor, moramo več zaposlovati v zasebnem in obratno, če se krči proizvodnja, potrebujemo več storitev. V ZDA so boj proti brezposelnost vgradili celo v monetarne ukrepe Feda, v EU smo nasprotno z notranjo devalvacijo (realno znižanje plač) zapravili konkurenčnost in zaposlenost. Namesto deklarativnih ciljev potrebujemo konkretne projekte, povečanje zaposlenosti mora postati ciljna funkcija države in podjetij.

Pogajanja za novo koalicijsko pogodbo in vlado morajo imeti jasen in pragmatičen okvir rasti in zaposlenosti. Ekonomske ideologije je treba najprej razumeti, da bi se o njih politično prepirali. Morda pa se Cerarju posreči oboje.