Cerarjeva dilema

dr. Bogomir Kovač

8. 8. 2014  |  Mladina 32  |  Ekonomija

Slovenija in njeni makroekonomski podatki že leto in pol kažejo šibko gospodarsko okrevanje. Podobno je z drugimi državami iz evrske skupine EU, MDS pa tudi za ZDA napoveduje znižanje potencialne rasti. Razviti svet kapitalističnega centra očitno doživlja dolgo obdobje stagnacije, za njim je izgubljeno desetletje razvoja. To je za majhna odprta gospodarstva še posebna težava. Nova slovenska oblast bo torej morala zelo dobro premisliti, kako prestopiti Rubikon makroekonomskih in razvojnih politik. Zato mora koalicijska pogodba temeljiti na veliko jasnejši ekonomski ideologiji in konkretnejših razvojnih projektih kot dosedanji politični papirji.

Slovensko gospodarstvo kaže navkljub političnim krizam šibko, toda dovolj široko in trdno rast, čeprav je realni BDP še vedno za desetino nižji kot pred krizo, leta 2008. Temeljna razvojna agenda države ostaja relativno nespremenjena in ima dolgoročen domet. Trije stebri, sanacija finančnega sektorja, bank in podjetij pa upravljanje državnega premoženja, s privatizacijo vred, ter nazadnje konsolidacija javnih financ in dolgoročna vzdržnost javnega dolga so stalnice in zunanji okvir. Notranje jedro so reforme, strateški ukrepi, razvojni projekti. Nobena vladna koalicija tega ne more zaobiti. Toda pomembne razlike se lahko pojavijo pri reševanju tega strateškega okvira, in to glede ekonomske ideologije in tudi politike.

Kriza na evroobmočju ponuja zgolj začasne predahe. Oživljanje traja od leta 2012, groba sanacija zadolženih držav na evropskem jugu je končana, obrestni pribitki na finančnih trgih so bistveno nižji. Toda prepletenost slabih bank in podjetij ostaja, visoka stopnja brezposelnosti tudi. Evropska rast je šibka, deflacijska spirala grozi z novo recesijo. Podobno slabe novice prihajajo iz ZDA. Obnova po veliki recesiji 2008–2009 je tam najšibkejša po II. svetovni vojni, kratkoročni uspešni protikrizni ukrepi so se izpeli. Ameriška potencialna rast, ki zagotavlja na dolgi rok najnižjo vzdržno brezposelnost in inflacijo, po oceni MDS dosega skromna dva odstotka. Ključno je, da ni prave rasti produktivnosti, ni tehnoloških, poslovnih in organizacijskih prebojev. Ponudbena ekonomika ni učinkovita, za mogoč keynesianski obrat v polarizirani ameriški politiki ni pravega razumevanja. Podobno, kot je v EU nasedla nemška metoda Merklove, v ZDA postaja z nasprotne politične strani Obama enako neuspešen. Politiki so očitno povsod zavozili, ekonomija kapitalističnega centra je pred novo recesijo.

Kaj to pomeni? Vse kaže, da je razviti svet na začetku razmeroma dolgega obdobja stagnacije, ponavljajočih se kriznih cikličnih valov (»www«), grozi nam prehod v dolgoročno deflacijsko recesijo. Njene značilnosti so nizka gospodarska rast in deflacija, stagnacija povpraševanja in investicij. Kombinacija dveh negativnih trendov se imenuje »japonska bolezen«. Ničelna ali celo negativna rast cen destimulira investitorje in odvrača potrošnike od trošenja. Prvi ne zaupajo v prihodnost, drugi odlašajo s potrošnjo, ker pričakujejo še nižje cene. Vse skupaj povečuje pesimizem, sproža negotovost in vodi v zastoj gospodarstva. Za nameček se iz zasebnega sektorja kriza širi v poglabljanje fiskalne krize države. Zaradi nizke gospodarske rasti se zmanjšujejo proračunski prilivi in povečuje pritisk na proračunski deficit države ter javni dolg. Japonska je primer teh tegob v devetdesetih letih. In po dvajsetih letih je japonski BDP zrasel štirikrat manj kot ameriški in dvakrat manj kot v EU. Toda zdi se, da ZDA in EU sedaj čaka nekaj podobnega.

Težava je v tem, da deflacijske recesije ni lahko premagati. Denarna politika namreč tukaj ne deluje. Večja količina denarja v obtoku ne zvišuje cen, povečana likvidnost ostaja v bankah in se troši na špekulativnem kapitalskem trgu namesto za investicije in potrošnjo. To, kar je nekdaj vodilo v inflacijo, sedaj povzroča deflacijo. Podobno je blokirana tudi fiskalna politika, obremenjena s socialno državo in visokim javnim dolgom zaradi reševanja iz sedanje velike recesije. Globalizacija in financializacija sta povzročili visoko zadolženost zasebnega sektorja in neenako razdelitev dohodkov. Prvo povzroča nestabilnost ponudbe, drugo premajhno končno povpraševanje. Oboje povzroča ne samo uničujočo deflacijsko recesijo, temveč tudi strukturno krizo kapitalističnega sistema.

Zato izhod iz te godlje ne bo niti hiter niti preprost. Na svetovni ravni bi morali povsem spremeniti globalni model proiz-

vodnje, varčevanja in potrošnje, zvišati bi morali inflacijo, povečati trošenje države in zvišati plače srednjemu sloju, upoštevati meje trajnostne rasti in družbeno odgovornost vseh deležnikov. Težave so dosedanja disfunkcionalnost prostih trgov, neustrezna regulacija in slaba ekonomska demokracija. Spremeniti moramo kapitalizem kot političnoekonomski sistem, da bi rešili njegovo jedro, tržno gospodarstvo.

To so pomembna sporočila za koalicijska pogajanja in novo slovensko vlado. Čudežne rešitve od zunaj ne more biti, domače težave pa so znane. Toda rešitve morajo biti bistveno drugačne od sedanjih, od davkov do državnih izdatkov, od slabe banke do privatizacije. Zato potrebujemo za začetek manj pragmatičnega mešanja vsega mogočega v imenu alibija želene politične mavrice pa več jasnosti glede ekonomske ideologije, nove ekonomske in razvojne politike. To vključuje temeljite popravke domačega političnoekonomskega sistema, pa tudi zasuk k ekonomiki povpraševanja in spodbujanja rasti, mimo dosedanjih iluzij ekonomike ponudbe.

Cerarjeva dilema je jasna. Starega ne mara, pravih rešitev (še) nima. Težava je v tem, da je inherentna nestabilnost v Sloveniji in EU dejansko posledica krize kapitalizma, da grozi deflacijska depresija, da sedanja agenda domačih ukrepov in tujih priporočil ne prijemlje. Volivci so že povedali svoje, Cerarjevi morajo šele spregovoriti.