Grega Repovž

6. 9. 2014  |  Mladina 36  |  Uvodnik

Demokracija, pravi Stiglitz

Ekonomist in Nobelov nagrajenec Joseph Stiglitz v svojem zadnjem besedilu z naslovom »Demokracija v 21. stoletju« poskuša obrniti ost kritike današnjega sveta. Kot kaže že naslov, ki je parafraza naslova Pikettyjeve knjige »Kapital v 21. stoletju«, iz nje namreč to besedilo tudi izhaja, Stiglitz tokrat prst usmerja naravnost v demokracijo. V sodobni kritiki sveta je ves čas poudarek na tem, da je naš temeljni problem današnji kapitalizem, ki ga v razvitem svetu opazujemo skozi padajoče plače, povečevanje neenakosti kljub rasti bogastva. A kaj, če kapitalizem sam po sebi ni naš glavni problem, temveč se moramo posvetiti demokraciji, ker je ta tista, ki je danes postala izvor vse večje neenakosti, prikrojenosti sistema kapitalu in izrojene politike?

Stiglitz o Pikettyju ne dvomi, spoštljivo in navdušeno ga obravnava. Slednji tudi po njegovem mnenju postavlja temeljna vprašanja, ki zadevajo tako ekonomsko teorijo kot prihodnost kapitalizma. A Stiglitz poudarja predvsem to, da političnemu sistemu ni uspelo zagotoviti, da bi bili trgi res konkurenčni, da je politični sistem tisti, ki ohranja izkrivljene trge, na katerih korporacije in bogati izkoriščajo vse ostale. In ta sistem se imenuje demokracija.

Slovenija kot majhna demokracija je sama po sebi dokaz Stiglitzeve nadgradnje Pikettyjeve uspešnice – pri čemer je zaradi majhnosti ravno dovolj priročna. Seveda je današnji kapitalizem tudi v Sloveniji izkrivljen ekonomski sistem, a morda je temeljni problem družbe res nedelujoča demokracija, ki vsakič znova – ob novih ljudeh v politiki – reproducira že pri Stiglitzu in Pikettyju izpostavljeni temeljni problem družbe, namreč neenakost in ureditev, ki je v korist kapitalu. Vedno znova, ko govorimo o urejanju družbe – ne le pri nas –, se kritiki omejujejo na vprašanje ekonomskega sistema, daleč preveč drzno pa je dvomiti o demokraciji sami. Lahko se dvomi o njeni kakovosti, ne pa o njej sami. In če je v resnici demokracija tista, ki ima vzdrževanje izkrivljenega gospodarskega sistema v današnjem svetu vgrajeno vase? Če je sam politični sistem tisti, ki povzroča in vzdržuje vse skupaj? Si upamo dvomiti o demokraciji, o volitvah, ustroju države, razdelitvi oblasti na zakonodajno, izvršno in pravosodno?

Tega Stiglitz sicer ne zapiše: a kaj, če je naš problem v tem, da današnji politični sistem v tem spremenjenem življenju posameznika (volivca), spremenjenem položaju in moči kapitala in korporacij, popolnoma drugačni tehnologiji in načinu komunikacije – kjer na to, kdo bo vrtel glavnino financ na svetu, vpliva dostopnost do najboljših računalnikov in programov, kjer se vse torej vrti popolnoma drugače – ne zmore drugega kot le reproducirati obstoječo izkrivljenost? Kaj, če nam svobodne volitve, bistvo demokracije, danes več ne zagotavljajo tega, kar naj bi nam ta osnova demokracije kot državljanom zagotavljala? Če bi rekli – volitve kot model, ki zagotavlja v končni konsekvenci svobodo, ne delujejo več? Volitve kot take so državljanom v škodo?

Seveda nam zgodovina odgovarja na to: ne, volitve nikoli niso bile do konca pravične, še več, volitve so vedno znova omogočile tudi, da je na oblast prihajala najhujša avtokratska zalega – in vendar so najboljši približek in edini način, da do tega približka pridemo. A to vedenje in spoznanje nam ne odrekata možnosti, da začnemo dvomiti o demokraciji sami. Stiglitz ima v svoji tezi namreč prav: naš problem se danes skriva v demokraciji sami. Demokracija je tista, ki potrebuje razmislek, demokracija potrebuje izboljšave, morda pa je treba demokracijo celo nadomestiti z nečim novim – pa pri tem res ne mislimo na nobenega od obstoječih političnih sistemov iz preteklosti, saj so se pač vsi izkazali za slabše od demokracije same.

Ker nekaj pa vemo, v Sloveniji pa žal spadamo med rekorderje: z udeležbo na volitvah ljudje izkazujejo, koliko verjamejo v demokracijo. Seveda s tem, ko se volitev ne udeležujejo, sami prepuščajo odločitev drugim. Kaj se zgodi, ko vanjo ne verjame več toliko ljudi, da volitve res dajejo izkrivljen rezultat? Kaj, če je to v sodobni demokraciji že na primer pri 60 odstotkih? Kaj, če je demokracija, ta branik svobode posameznika in družbe, za 21. stoletje preprosto zastarela in vir naših prihodnjih tegob?