Grega Repovž

12. 9. 2014  |  Mladina 37  |  Uvodnik

Konec privida

Pogajanja za sestavo vlade so brez dvoma naporna za vsakega mandatarja. Usklajevanja, pogajanja, kandidati, ki se zdijo dobri, pa se izkaže, da imajo kakšen madež, ki bi jih odnesel s funkcije še pred imenovanjem, pa koalicijski partner Karl Erjavec, ta stalnica vsake vlade po letu 2000 … A vseeno je to čas pričakovanja – češ, samo pogajanja zvozimo, potem pa bomo lahko začeli delati.

No, resnica je drugačna. Dan po koncu te etape ostane vse enako: usklajevanja, zapleti, pogajanja, nenadejani problemi, razkritja itd. V trenutku, ko bo ta ekipa prevzela delo, jo čakajo pred volitvami (kot pred vsakimi drugimi volitvami) odložene težave, pač vse tisto, kar je tekoče posle opravljajoča ekipa dala na stran z mislijo, naj se s tem ukvarjajo novi, pa še vse težave, ki se sproti porajajo. Seveda vlado takoj čakajo pogajanja s sindikati javnega sektorja, ki so bila prekinjena zaradi volitev, odprt proračun šolskega ministrstva, luknje v največjih bolnišnicah in tako naprej. In seveda vsa v predvolilnem času ustvarjena pričakovanja.

A obris tega, kar vlado čaka, nakazuje edini lobi, ki mu je Miro Cerar že napovedal spopad. Gre seveda za zdravstvene zavarovalnice, ki so dejansko le obvod javnega denarja, ki bi ga brez resnih dodatnih stroškov upravljal državni zavod za zdravstveno zavarovanje. Če so se po vpisu ukinitve te nore anomalije, ki trem zasebnim zavarovalnicam podari povprečno vsaj 40 milijonov evrov na leto, v koalicijsko pogodbo zavarovalnice še zadrževale, so se v trenutku, ko je Cerar objavil, da bo za ministrico za zdravje res postavil Milojko Kolar Celarc, angažirali – vodstvo Vzajemne celo transparentno in javno. Namen je jasen: Kolar Celarčevo bodo poskušali diskreditirati še pred imenovanjem, ga preprečiti. Pri tem ni nepomembno, da so prav zdravstvene zavarovalnice, zlasti Vzajemna, med največjimi donatorji političnim strankam, zato bo zanimivo opazovati tudi vedenje poslanskih skupin – zdaj jim bodo namreč zavarovalničarji izstavili račun. Seveda, Kolar Celarčeva je zanje najhujše, kar se jim je lahko zgodilo: kot nekdanja predsednica uprave Vzajemne namreč točno ve, koliko dela te tri zavarovalnice – poleg Vzajemne še Triglav in Adriatic Slovenica – sploh opravijo. Izkazani dobički in domnevni stroški vodenja vsako leto presežejo znesek izgube, ki jo ustvari slovensko zdravstvo. Brez zavarovalnic, poenostavljeno, slovensko zdravstvo že zdaj ne bi imelo takšne izgube, lažje pa bi tudi ohranjalo raven storitev. Dejansko se je ta v preteklih letih močno znižala.

Seveda je govorjenje o lobijih podobno nevarno kot govorjenje o korupciji. Za slednjo velja, da je sicer nevarna, še bolj nevarno pa je prepričanje, da je vse korupcija in da so vsi skorumpirani: na koncu ni več nobenih razlik, vse je črno-belo, vse poenostavljeno, pa še tako primerno za diskreditiranje kogarkoli. Niso vse interesne skupine lobiji, niti niso vsi lobiji avtomatično slabi in problematični, niti niso vsi interesi in predlogi lobijev avtomatično slabi. Danes tudi vemo, kam tovrstno gledanje na svet vodi: v imenu boja zoper gradbeniški lobi je slovenski politiki ob navijaški podpori javnosti in medijev uspelo popolnoma pokončati tako rekoč celotno gradbeno panogo. Podobno se je zgodilo z bojem zoper tajkune: morda je padel tudi kakšen tajkun, a za ceno tega sta populizem in politika pokopala tudi skoraj vsa podjetja, ki so jih že v osnovi prizadeli nepremišljeni privatizacijski procesi.

In zakaj so se vlade zapletale v te populistične in na dolgi rok škodljive situacije? Ker so v tem videle bližnjico do uspehov, do množic in njihovega naklonjenega prikimavanja. Resnica je, da se ne Janši ne Pahorju, oba sta to tako spodbujala kot dopuščala, to ni izkazalo za uspešno. Na koncu je ostalo pogorišče, pravih rezultatov pa ni dalo, tudi politične priljubljenosti ni bilo.

Sploh se zdi, da so najbolj uspešne tiste vlade in politike, ki jih ne zanese v velike rešitve in velike procese. Razglaševanje reform je na primer že prvo med takimi. Če imajo ta država in njeni prebivalci česa res dovolj, so to reforme, zlasti tiste, ki jih delajo novinci v politiki – tem so nova tako področja kot napake predhodnikov. Vse sisteme smo tako pogosto reformirali, da skoraj nobeni reformi ni uspelo dočakati tistega trenutka, ko naj bi zares začela učinkovati. Noben sistem v tej državi ne potrebuje resetiranja, vsi pa potrebujejo modro vzdrževanje in dopolnjevanje. Takšnih očitnih anomalij, kot je dodatno zdravstveno zavarovanje, je dejansko malo – še manj pa takšnih, ki jih je mogoče na razmeroma preprost način rešiti.