Škotska zgodba

dr. Bogomir Kovač

5. 9. 2014  |  Mladina 36  |  Ekonomija

Referendum o škotski neodvisnosti, 18. septembra 2014, je izjemen zgodovinski dogodek. Odpira vprašanja večje politične avtonomije pomembnih evropskih regij, napoveduje razpad držav in starih imperijev, napoveduje konec najstarejše politično-ekonomske unije v Evropi. V svetu ekonomskega povezovanja stavi na različnost kulturnih identitet, globalni neoliberalizem podreja tradicionalnemu nacionalizmu. Deluje postmoderno in hkrati anahronistično. Škoti kot v nekdanjih časih svojega razsvetljenstva želijo znova postati politično-ekonomski laboratorij Evrope. Njihove dileme govorijo o usodi EU, v marsičem so naše sedanje in prihodnje ogledalo.

Škotska je majhna dežela, s 4,2 milijona volivcev je primerljiva z drobirjem srednjeevropskih držav, toda njen specifični zgodovinski vpliv je impresiven. Po burnem obdobju srednjeveških fevdalnih vojn je škotska kraljevina leta 1707 sklenila sporazum z Anglijo, kar pomeni rojstvo Velike Britanije kot najstarejše politično-ekonomske unije. Škotsko razsvetljenstvo s Hutchinsonom, Smithom, Humom in drugimi daje usodni pečat moderni in njenemu razumevanju tržne družbe. Škoti so v obdobju angleške industrializacije, razvoja bank in trgovine dobro napredovali, toda 19. stoletje je minilo v primežu britanske centralizacije, angleške prevlade in škotskih frustracij. V burnem obdobju velike depresije je bila leta 1934 ustanovljena škotska nacionalna stranka (SPN) nosilka ideje o škotski suverenosti in odcepitve od VB. Konec devetdesetih je škotski parlament dobil več regionalne avtonomije, natančno po tristo letih, leta 2007, je SPN postala vodilna politična stranka. Sedem let kasneje Škotska stoji pred referendumom o svoji politični neodvisnosti.

Škotska zamisel je razmeroma preprosta. Politična avtonomija vrača Škotom ustrezno zgodovinsko identiteto, omogoča hitrejši ekonomski razvoj in višji socialni standard. Škoti so po naravi nekonvencionalni in levo usmerjeni nacionalisti. Ekonomski temelj naj bi jim zagotavljala bogata naftna najdišča, ribištvo in obnovljivi viri energije. Tehnološko razvita podjetja, dobre univerze, razvito bančništvo, kreativna industrija in turizem tvorijo pet stebrov gospodarske rasti in blaginje. Škotska bi kot Norveška imela državni naftni sklad, ki omogoča dolgoročno investiranje, bogatejši javni sektor in višjo socialno blaginjo. Škotska vlada želi obvladovati fiskalni in socialni sistem, z Angleži bi si delili funt in monetarno unijo, pa tudi monarhijo. Nasprotujejo kopičenju jedrskega orožja, toda ohranili bi britanski varnostni sistem in Nato. Postali naj bi samodejna nova članica EU, podobno velja tudi za druge mednarodne institucije. Simpatična, čeprav idealizirana podoba škotske prihodnosti.

Toda ločitev ni odvisna zgolj od škotskih želja in interesov. Referendumska razprava je seveda z obeh strani britansko natančna, analitična in kultivirana. SPN stavi na politične argumente in se sklicuje na zgodovino, Angleži pa ponujajo ekonomske dokaze in svarijo pred enostransko odcepitvijo. Škotski politični projekt zahteva najprej novo ustavno ureditev, tako Škotske kot tudi VB, rešitve pa bodo odvisne od prevlade scenarija sporov ali sporazuma med obema državama. Prava izbira ekonomskega sistema je tu ključna, še posebej denarna ureditev. Škoti želijo ostati v monetarni uniji in ohraniti politično, fiskalno, socialno in razvojno samostojnost. To je evropska dilema z evrom in nanjo Angleži ne pristajajo niti v EU in še manj znotraj VB. Problem je tudi bančna unija. Bančni sektor je glede na škotske potrebe hipertrofiran, zato v sedanji finančni krizi sila ranljiv in brez jasnih zavez. Če ohranijo funt, jamstva za finančno stabilnost prevzema VB, v nasprotnem primeru škotska država ali EU. Alternativa je za zdaj lastna valuta ali prevzem evra, toda oboje zahteva drugačne pristope od načrtovanih.

Delitev naftnih prihodkov je škotski ekonomski joker, toda za zdaj ostaja nedorečena glede razdelitvenega ključa in negotova z vidika volatilnosti naftnih cen. Če bi obveljal teritorialni princip, bi Škotom pripadlo 90 odstotkov, kar jim prinaša petino BDP-ja in pozitivni saldo v tekočem delu plačilne bilance (okoli 4,5 % BDP-ja). Fiskalni položaj Škotske ni bistveno drugačen od britanskega, razlika je predvsem v razmeroma višjih izdatkih, večji odvisnosti od naftnih prihodkov, želeni strukturni primanjkljaj pa bi dosegli šele leta 2018. Fiskalna težava je drugod, v delitvi dolga, razmejitvi fiskalnih in drugih socialnih bremen. Podobne dileme odpirajo ribištvo, energetika, druge infrastrukturne dejavnosti, kot je britanska pošta ali celo slavna BBC, ki bi ju Škoti obdržali. Dve tretjini »zunanje« trgovine ima znotraj VB, štiri desetine zaposlenih je vezanih na notranji britanski trg, večja vpetost v EU tega preprosto ne more nadomestiti, še posebej brez evra in schengenske meje. EU preprosto ni nadomestilo za VB.

Razmerje do EU je še posebej sporno. Škotska z izstopom iz VB ne bi pridobila samodejnega članstva, njen sestop iz VB je formalno izstop iz EU, zato jo po evropski pogodbi (48. in 49. člen) čaka postopek novega sprejema. Torej tudi morebitna zavrnitev Velike Britanije ali Španije, ki je na škotski eksperiment še posebej občutljiva. Škoti bi torej morali naslednji dve leti uspeti na obeh pogajalskih frontah, do Londona in Bruslja. Toda njihov mehki in inkluzivni pristop zahteva radikalne institucionalne spremembe VB in EU.

Škotska neodvisnost je torej politično-ekonomski unikat znotraj EU. Politična referendumska zmaga je zato dobrodošla, čeprav je ekonomsko negotova in tvegana. V sedanji evropski politično-ekonomski kloaki lahko mimo finančnih in vojnih kriz prinese želeno vrnitev postmoderne »nacionalne« države in upanje drugačne politike.