Reševanja Elana

dr. Bogomir Kovač

29. 8. 2014  |  Mladina 35  |  Ekonomija

Evropska komisija je sredi avgusta sporočila, da zaradi nedovoljene državne pomoči in zavlačevanja z vračilom plačila zahteva stečaj ali likvidacijo družbe Elan. Zgodba traja od leta 2008, zahteva je ostra, kaže pa na tri velika vprašanja. Prvo zadeva fantazmo enotnega trga EU, drugo našo notorično nesposobnost za vodenje in upravljanje državnih podjetij, pri tretjem gre za Elan in njegove ljudi, za tragično pot sestopa z Olimpa nacionalnih šampionov na smetišče poslovne zgodovine. Smo talci nesmiselnega evropskega intervencionizma ali ustvarjalci lastnega političnoekonomskega kaosa? Oboje. Prav zato je Elanova zgodba tako žalostna, a sila poučna.

Začnimo od zadaj. Elanove korenine segajo v partizanske čase izdelave smuči pred sedemdesetimi leti, Finžgarjevi so pozneje svoje znanje prenesli na proizvodno zadrugo, v šestdesetih in sedemdesetih letih se je ta začela uveljavljati kot obetavna socialistična tovarna smuči in športne opreme. Vrhunec slave je dosegla v osemdesetih letih, smučanje je postalo slovenski nacionalni šport, Jugoslavija je gostila zimsko olimpijado v Sarajevu, švedski smučarski as Stenmark je bil na elankah najuspešnejši tekmovalec vseh časov, podjetje je postalo svetovno znani proizvajalec smuči in plovil. Toda po uspešnem vodenju direktorja Vojska (1986) se je poslovanje podjetja obrnilo navzdol, naveza Aljančič-Koder je družbo potopila, začel se je stečajni postopek, leta 1992 je pristala v hrvaški lasti, leta 2000 pa jo je slovenska država ponovno odkupila. Toda poti Elana so šle samo še navzdol. Koržetova sanacijska ekipa je opravila kratkoročen zasuk, sledile so reorganizacije in večne menjave uprav in nadzornih svetov. Nič ni pomagalo, da je Elan ohranjal eno vodilnih mest pri tehnološkem razvoju smuči, da je z jadrnicami osvajal laskave naslove evropskih plovil leta, hkrati pa ni imel jasnega poslovnega modela, razvojne strategije in je vsako leto s slabim vodenjem vedno znova izgubljal tržni in poslovni položaj. Preprosto je postal tranzicijski politični plen novih poslovnih elit in njihovih katastrofalnih poslovnih odločitev.

In tu smo pri drugi težavi. Elan je v socialističnem obdobju veljal za nacionalnega političnega šampiona, nekakšen spomenik slovenskega poslovnega duha onkraj meja socialističnega samoupravljanja. Toda pozneje je postal prva simbolna žrtev novodobnega kapitalizma. V času prve Demosove vlade so ga prodali, med Janševo administracijo 2004–2008 je doživel popoln upravljavski in vodstveni polom, zadnja leta so v ozadju prevladali različni politični in zasebni interesi poslovnega plenjenja. Za vsem pa je stala popolna nesposobnost državnih upravljavcev in menedžerjev, ne glede na to, ali so igro usmerjali desni gomiščki ali levi nikolići. Od tod izhajajo slabo izvedene dokapitalizacije, nedosledno izpeljane reorganizacije, poslovne sanacije in finančna prestrukturiranja, pa tudi vedno znova propadle privatizacije. Elan je skratka v zadnjih dvajsetih letih postal zgled, kako ne smemo upravljati in voditi državnih podjetij.

Sofinanciranje Revoza ni državna pomoč, dokapitalizacija Peka in Adrie Airways je dovoljena, za Elan pa prepovedana?

Družba Elan Skupina je imela leta 2007 nekaj več kot 1200 zaposlenih, bila je pred stečajem in banke upnice so zahtevale dokapitalizacijo. Država jo je izpeljala, toda površno, s spori med delničarji, brez jasne politike poslovnega in finančnega prestrukturiranja in brez pravega zavedanja, da na enotnem trgu EU takšni državni ukrepi lahko veljajo tudi za sporne. Nemški proizvajalec smuči Volkl je leta 2008 vložil pritožbo in leta 2010 je EK začela postopek preverjanja dokapitalizacije kot (ne)dovoljene pomoči po 108. členu pogodbe o delovanju EU. Od tod nam je znano vse. Dokapitalizacija je bila dve leti pozneje označena za obliko nedovoljene pomoči, ki ne ustreza evropskim merilom za reševanje in prestrukturiranje podjetij. EK oziroma njen generalni direktorat za konkurenco je zahteval, da družba državi vrne denar, hkrati je začel postavljati pogoje za privatizacijo, ki jo kot edino rešitev ponujajo slovenske vlade. Avgusta 2014 je nazadnje preprosto zahteval stečaj ali likvidacijo družbe. Toda zahteve EU so pogosto bolj politični in pravni konstrukt kot dejansko ekonomsko varstvo enotnega evropskega trga. Evropska politika konkurence ni brezmadežna, že dolgo je osrednje vozlišče lobiranja in tudi korupcije, presoje pogosto niso orodje odpravljanja tržnih napak, temveč orožje notranje evropske geopolitike. EU na tem področju dejansko kupčuje z interesi podjetij in panožnih združenj ter z nacionalnimi ekonomijami. Svetopisemski liberalizem enotnega trga se tu preprosto sprevrača v svoje nasprotje interesno reguliranega kapitalizma.

Politika konkurence na enotnem trgu EU gradi na podmeni, da dejavno poseganje države škoduje tržni igri, omejuje konkurenco in povečuje neučinkovitost. Pravila EU opredeljujejo oblike in načine pomoči, presoje so proceduralne in v kriznem času sila obsežne in strogo centralizirane. Izjeme so del horizontalnih in regionalnih pravil, veljajo za avtomobilsko industrijo, pa tudi za kulturno dediščino … Zato sofinanciranje Revoza ni državna pomoč, dokapitalizacija Peka in AA je dovoljena, za Elan pa prepovedana. Merila presoje so voluntaristična, pri vsakem primeru drugačna, teoretsko in praktično pa je najspornejša prav državna pomoč za reševanje in prestrukturiranje podjetij in bank. Pri Elanu je najspornejše ravno nasprotovanje dokapitalizaciji, ki podjetju po šestih letih očitno ni prinesla konkurenčnih koristi, kar bi bil temeljni smisel abotnih bruseljskih zahtev.

Elan je torej predvsem talec naše lastne nesposobnosti in čudaških evropskih konkurenčnih zavez. Reševanje te družbe bo zato prednostna naloga Cerarjeve vlade, prvi spopad z zahtevami EU in drugačen zastavek naših lastnih neumnosti. Privatizacija Elana je edina rešitev in vsaj tu je cena jasna, ekonomsko in politično.