Z brevirjem ali z mečem

Vlado Miheljak

3. 10. 2014  |  Mladina 40  |  Dva leva

Kandidatu za župana Ljubljane Damjanu Damjanoviču, ki se na volitve podaja s podpisi volivcev, so podporo izrekli v SDS in NSi ter nekaterih civilnih iniciativah.
— Podpora kot obojestransko breme in zadrega (STA, 1. 10. 2014)

Že od nekdaj se velika mesta in še zlasti prestolnice branijo in oblegajo do zadnje kaplje krvi. Od svetopisemske pripovedi o padcu Jerihe, ko naj bi bili prvič uporabili »wunderwaffe«, čudežno orožje, namreč sedem kozjih rogov, ki naj bi bili s prodornimi zvoki zrušili mestno obzidje, prek križarskega mukotrpnega obleganja Jeruzalema pred tisoč leti pa do kasnejših bitk za Stalingrad, za Sarajevo in prav v teh dneh za strateška mesta Bližnjega vzhoda, ki jih skušajo, ne glede na žrtve in ceno, zasesti radikalni islamisti.

Včasih je torej simbolni pomen padca ali uspešne obrambe prestolnega mesta veljal v vojaškem smislu, danes to velja v političnem. Prestolnica definira državo in življenje v njej. Zato stranke pošiljajo v boj najboljše kandidate. Denimo, nemški socialdemokrat Willy Brandt je politično vzniknil, ko je bil župan (že takrat ne glede na začasno upravno središče v Bonnu kapiteljskega) Zahodnega Berlina, v osemdesetih letih prejšnjega stoletja pa je bil berlinski župan tudi politik iz CDU Richard von Weizsäcker. Prvi je kasneje postal legendarni socialdemokratski kancler gospodarsko cvetoče Nemčije, drugi predsednik republike. Tudi francoski predsednik Jacques Chirac je začel politični vzpon na položaju pariškega župana. In podobno mnogi drugi uspešni ali neuspešni naskakovalci državnega vrha. Med slednjimi, uspešnimi in neuspešnimi, je tudi sedanji župan Ljubljane Janković, ki je sicer v blietzkriegu premagal favoriziranega Janšo, a mu kasneje ni uspelo izpogajati in sestaviti vlade.

No, če drugod veljajo bitke za kapiteljska mesta za krvave in brezkompromisne, to za Slovenijo ne velja. Vse kaže, da so desničarji opustili misel, da bi v prihodnosti zavzeli mesto. To je na videz razumljivo, strateško pa zgrešeno. Namreč, res je, da imajo v liberalni Ljubljani desničarji malo možnosti, saj lahko pride v morebitnem drugem krogu kvečjemu do spopada med dvema levima kandidatoma. (Seveda tukaj abstrahiramo esencialno vprašanje, kaj je levica in kdo je lev, ampak oznako lepimo na kategorijo t. i. politične levice.) A po drugi strani je za zmagovito formulo na državnozborskih volitvah treba vsaj do neke stopnje osvojiti Ljubljano. To se je doslej zgodilo samo enkrat. Leta 2004. In takrat je edinkrat Janševa SDS na državni ravni zmagala in oblikovala desno koalicijo.

Po tistem so se odnosi med Ljubljano in desnico samo zaostrovali. Seveda je dogajanje na državnozborskih volitvah posledica dogajanja na lokalnih volitvah. Drugače rečeno, pot do omreženja Ljubljane in ljubljanskega volilnega telesa vodi prek lokalnih oziroma županskih volitev. Sicer tudi leta 2004 Ljubljana ni bila v rokah desnice, a ta (do) takrat še ni bila v totalni vojni s prestolnico. Po prvi Jankovićevi zmagi pa je šla Janševa koalicija v popolnoma iracionalen spopad, v katerem je le izgubljala. Ne zgolj na lokalni ravni, ampak posledično tudi na državnozborskih volitvah.

Zanimivo je, da je bil zadnji spodoben kandidat desnice na ljubljanskih volitvah dr. Arhar, ki pa je imel dve težavi. Prva je bila ta, da ni Ljubljančan, da ne živi v Ljubljani; da bi bil eden od dnevnih migrantov. Pač nekakšen P + R župan. Druga težava pa je bila, da ni dobil enoznačne in iskrene podpore desnice. Podobno kot pred tem tudi na predsedniških volitvah. Kasneje je bilo še huje. Kandidatka SDS na lokalnih volitvah je postala Zofija Mazej Kukovič, ki ne le da ni bila Ljubljančanka, da ni v Ljubljani niti študirala, ampak očitno mesta ni poznala kaj bolje kot občasni obiskovalci. Še hujša je bila izbira kandidatke NSi Kucler Dolinarjeve, ki je na predvolilnih soočenjih ob začetku poplav tik pred volitvami – primerljivih s tistimi izpred sto let, ko je iz polhograjske smeri v središče mesta naplavilo žive pujse in krave ter kadavre – modrovala, da poplavlja zaradi »bede ljubljanske infrastrukture«. Češ, kanalizacije ne čistijo. A ta županska kandidatka je postala poslanka državnega zbora prav z glasovi volivcev, ki so, organizirani v ljudsko voljo, dve leti pred stoletno poplavo preprečili gradnjo zadrževalnikov Razori in Brezje v občini Dobrova - Polhov Gradec, ki bi preprečili ali vsaj omilili posledice povodnji v predelu ljubljanskega Viča.

In sedaj? Tokrat je Janković zaradi vrste razlogov bolj ranljiv, kot je bil dvakrat (pravzaprav trikrat) poprej. A dostojnega tekmeca mu tudi tokrat ni zagotovila niti leva niti desna opozicija. Instant stranki Mira Cerarja je očitno zmanjkalo kadrov in je kandidata iskala skoraj z oglasom, SD pa se kot kaže še ni pobrala po porazih na evropskih in državnozborskih volitvah. Na desnici so se vdali v usodo. Najprej niso imeli kandidata, potem je član SDS Damjan Damjanovič soliral s pomočjo glasov skupine volivcev in šele štiri dni pred volitvami dobil podporo svoje SDS in NSi. V podpori je bila obojestranska grenkoba. Damjanovič seveda ve, da mu podpora SDS v Ljubljani bolj škodi kot koristi. In SDS ve, da bo pričakovani poraz še enkrat empirično izpričal realni domet stranke v prestolnici.

O. K. Damjanovič ima nekatera orožja. Igra trobento in morda se lahko loti Ljubljane tako kot stari Izraeliti Jerihe. Samo nekoliko nerodno je, da so Izraeliti Jeriho naprej porušili, potem zavzeli. S takšno rešitvijo problema Ljubljane pa bi bil zadovoljen samo zapornik št. 1.