Bon appétit l’Europe !

Vlado Miheljak

10. 10. 2014  |  Mladina 41  |  Dva leva

»Včerajšnje zaslišanje kandidatke za podpredsednico EK ni bila promocija, kakršno bi si v Sloveniji želeli ob takšni priložnosti, in verjamem, da nihče izmed nas nima razloga za zadovoljstvo. O poznavanju problematike svojega bodočega resorja, kot ga je demonstrirala Alenka Bratušek, lahko ima vsak od nas svoje mnenje in verjetno je mnenje vseh bolj ali manj kritično. (…)Vzrok, da vam pišem to sporočilo, je nekje drugje. Zaslišanje kandidatke iz Slovenije se je dogajalo v posebnih okoliščinah, ki so jih pripravili najprej slovenski poslanci EPP (Evropske ljudske stranke) s svojim znamenitim pismom, namenjenim osebni diskreditaciji kandidatke, in hudo pristranskim in ideološko obarvanim prikazom splošnih političnih razmer v svoji državi.«
— Evroposlanec Ivo Vajgl v pismu svojim kolegom

Nekaterih stvari v politiki ne dohajam več. Ne vem, ali temu botruje zgolj starost ali pa se je politično vesolje iztaknilo iz tirnic. Nekoč se je vedelo, kaj kdo govori in zakaj. Kdo je populist, kdo nacionalist, kdo rasist, kdo stresa nestrpne puhlice … in kdo se proti vsemu temu bori. Tako se je včasih natančno vedelo, kateri politik bo izražal skepso do tujcev, do političnih, spolnih, socialnih manjšin, do odprte družbe. Danes pa ni več tako.

V prvi septembrski številki Mladine (5. 9. 2014) sem pisal o nacionalističnem izpadu novolevičarke Violete Tomić in predvsem o tem, da je najbolj grozljivo, da Združena levica deset dni po objavi v Financah in ponatisu v mnogih medijih ni čutila potrebe, da se distancira od izpada. In potem se je (že po izidu omenjene kolumne) le distancirala IDS, Trs in delavska stranka pa vsaj po moji vednosti doslej ne. No, niso samo združeni levičarji nekoliko premalo dosledni in neizprosni do svojih tovarišev in tovarišic, ampak tudi socialdemokrati. Na soočenju za novega ljubljanskega župana/županjo je na sila dolgočasnem predvolilnem soočenju na nacionalki ena od popolnoma nepripravljenih kandidatk v tekmi na temo, kaj vse je pod Jankovićem z Ljubljano narobe, bleknila, da je narobe tudi to, da Čopova ulica ni kozmopolitska, ampak »predvsem diši po kebabu in woku«(!?). O. K. Če bi to bleknil kakšen Zmago Jelinčič, bi odmahnili z roko. A to je rekla kandidatka SD. Torej tistih, ki bi se morali boriti za svetovljansko in odprto mesto, ne pa za zatohlo provincialnost. Kozmopolitska mesta se razlikujejo od provincialnih gnezd po tem, da na ulicah srečuješ ljudi vseh barv in oblik, da poleg razglašene frajtonarice nažigajo prav tako razglašeno tudi cigansko glasbo, da nastopajo ulični umetniki večjega ali zmernega talenta, da ne nazadnje poleg klobasarne ponujajo tudi kebab, pa wok, pa pico na kose, pa burek, pa falafel… ter ostali slastno dišeči junk food. Takšen je London, takšen je Pariz, Berlin in takšna postopoma postaja tudi Ljubljana. In eden najbolj urbanih trenutkov ljubljanskega tedenskega utripa je vsakokratna petkova »odprta kuhna« na Pogačarjevem trgu. Ne vem sicer, koliko Čopova zares diši po različni hrani, gotovo pa kandidatka SD diši po nacionalističnem populizmu. Kajti latentni etnični predsodki se pogosto izražajo prav v čudenju nad vse bolj tujo, razdomačeno podobo lastnega sveta. Tuje barve, dišave, oblike …

No, folkloro lokalnih volitev in navad smo uspešno preselili tudi v Bruselj. Ne bi ravno solz točil za Bratuškovo. In tudi dejansko je bila na zaslišanju slaba. Slabši od nje so bili samo evropski poslanci, zlasti tisti iz Slovenije, ter še bolj domači mediji. Kolega z Mladine je lepo orisal vzdušje, ki so ga forsirali slovenski mediji: češ, saj to je ponovitev medijskega stampeda ob aferi Baričevič. A če so v aferi Baričevič aktivno sodelovali predvsem rumeni in desni mediji, tokrat ni prave razlike. Vsi si organizirajo užitek ob nabijanju Bratuškove. Kakorkoli že je bila Bratuškova neprepričljiva in karkoli že se ji lahko očita, je treba njen nastop oz. zagovor najprej primerjati z drugimi. In hitro ugotovimo, da razlika ni toliko v (ne)kvaliteti zagovora kot v načinu spraševanja. Med vsemi kandidati je edino ona doživela (v sredo zvečer, ko to pišem, s slabimi možnostmi za preživetje) vnaprej pripravljen atentat. Ta atentat je bil, tega niso niti skrivali, organiziran v Sloveniji in posredovan prek slovenskih evroposlancev. In tu nastane problem. Bratuškove niso pribijali na križ samo evroposlanci desnih strank, ampak skoraj vsi (razen v uvodu citiranega Vajgla). Torej tudi Šoltes in celo bivši, na zadnjih volitvah poraženi evroposlanec Jelko Kacin. A če je bilo kaj res nehigienično, so bila to ravnanja »protikandidatke« iz vrst SD, Fajonove. Medtem ko so bili Francozi, Britanci, Španci, Madžari in drugi vsaj zadržani, če že ne apologetski, ob svojih spornih kandidatih, se Fajonova ni prav veliko zadrževala, kaj šele, da bi dvignila svoj glas, ko je za Odmeve iz Bruslja Peterle – torej poslanec, ki se udeležuje zborovanj in odkrivanja spomenikov fašistični kolaboraciji – govoril, kako Evropa težko razume, da naša kandidatka prepeva komunistične pesmi. Fajonova, ki ga je prijazno gledala, se rahlo nasmihala in prikimavala, bi morala takrat reagirati. Ne zaradi Bratuškove, ampak zaradi načel, za katera se njena stranka in njena skupina zavzemata. Namreč načel antifašizma, na katerih je ne nazadnje vsaj deklarativno utemeljena tudi Evropska unija.

Tako pa smo v situaciji, ko slovenski evroposlanci (denimo Zver) branijo denimo razvpitega pravosodnega arhitekta Orbanove avtoritarne države, koljejo in na pladenj servirajo pa kandidatko iz lastne države.

Dober tek, Evropa. Dober tek, Slovenija.