Jecljajoči govor etičnosti

Bernard Nežmah

3. 10. 2014  |  Mladina 40  |  Pamflet

V času vesterna je bil svet enostaven: na eni strani so stali slabi, na drugi so se jim upirali dobri. Potem je minilo skoraj pol stoletja in zdelo se je, da so človeške odločitve veliko bolj subtilne in kompleksne. Še celo evidentne brutalnosti so dobile bolj svetlo perspektivo. 4. oktobra na primer mineva 21 let, odkar je nekdanji ruski predsednik Boris Jelcin ukazal vojski, da s tanki napade Beli dom, stavbo parlamenta, v kateri so delali in bivali poslanci, ki so s sprejemanjem zakonov omejevali njegovo avtoritarno politiko.

Gesto vladarja, ko svoje politične nasprotnike izvoljene na volitvah, odpihneš z bombardiranjem, svetovna javnost označuje kot vojaški udar. A takrat so jo zahodni mediji in njihovi politiki oznanjali kot zmago demokracije nad ostanki komunizma. Etičnih načel, po katerih bo lahko človek sam presojal zlo in dobro, naenkrat ni bilo več. Vse je postalo relativno. Potem je prišlo novo tisočletje in ameriški predsednik je v imenu boja proti zlu napadel iraški režim Sadama Huseina, ki je kruto pobijal množice svoji nasprotnikov. Za tem je ista usoda doletela libijskega samodržca Moamerja el Gadafija, za njim je postal tarča vojaških napadov še sirski režim Bašarja al Asada. Vojno dobrega proti zlu je prevzel ameriški predsednik Barack Obama. In res, nove demokratične sile so prevzele Libijo, Irak, sirski režim Asada je na pol potolčen. A glej čudo, iz dežel krutih diktatorjev so nastale še bolj krute tvorbe, še zlasti novonastala Islamska država. Zdaj je Obama začel novo sveto vojno proti najnovejšim islamskim fundamentalistom. Svet je spet enostaven spopad med dobrim in zlom. Na nas pa je, da podpremo dobre.

Toda, kakšen garant dobrega je Obama? Ameriške vojaške akcije, s katerimi so odstranjevali negativce, so prinesle nasprotno – vzpon še hujših demonov, ki zdaj skozi perverzni sadizem obglavljajo zahodnjake pred kamerami kar tako, kot gesto maščevanja. Nekaj, kar Gadafi in Sadam nista počela nikoli. Skratka, evidentni dokaz, da je Obamova politika popolnoma zgrešena.

A kaj o teh deželah sploh vemo? Poznamo fotografije in nekaj posnetkov krutosti režimov, nič pa o tem, zakaj arabske in islamske množice podpirajo tako zlohotne vladavine. Ko izvemo za sekanje glav Evropejcem, smo tako osupli, da razumemo zahodnjaško vojaško akcijo kot primeren odziv racia. Toda, ko v Gazi izraelski izstrelek poruši hišo, iz katere izvlečejo svojci desetine otrok in žena, nas ne razbesni na isti način kot obglavljanja Zahodnjakov. Te smrti so samo neprijetne in neprimerne, kaj šele, da bi NATO s pametnimi raketami zasul izraelska vojaška oporišča. Vendar pa to ni edini pogled, ljudje islama so nad temi prizori šokirani in prizadeti, ti dovoljeni poboji palestinskih civilistov v njih budijo sveti bes in jezo nad dvoličnostjo, kjer so ene smrti kolateralne žrtve, druge pa znamenje bestialnosti. In od tod potem vnema evropske islamske mladeži, ki se je pripravljena rekrutirati v enotah Islamske države.

Slovensko državo je ameriška administracija pred tedni razglasila za zaveznico v sveti vojni. Novi premier Miro Cerar se je odzval nejevoljno, povedal je, da je nespodobno, da ga o tem niso vnaprej obvestili. In to je to, nespodobna je nespoštljivost do slovenske avtonomnosti, ne pa vojaški napadi pod imenom demokracije in miru.

Notranji mir je sicer to, kar si slovenski predsednik vlade ta hip najbolj želi. Ko je prihajal na oblast, je svojim nasprotnikom brez dlake na jeziku nalepljal etikete neetičnosti. Ko pa je na oblastniškem tronu in ko javnost ter mediji presojajo poteze njegovih, je postal nestrpen. Novinarko POP TV, ki mu je vneto zastavljala vprašanja, je odpravil, češ, da je njeno početje novinarsko neetično. Ko mu je iz stranke izstopil Bojan Dobovšek rekoč, da je to storil zaradi prihoda vplivnih mrež, ki se širijo po SMC, se je odzval pokroviteljsko. Dobovšek, da je izstopil iz stranke, ker ni postal minister. Premier Cerar si je vzel pravico, da izniči besede še včerajšnjega tovariša in da on spregovori v njegovem imenu v imenu resnice. Sam sebe očitno razume kot edino instanco, ki lahko izreka etične sodbe o drugih.

Zato potrebuje okoli sebe tišino, bog ne daj medijev, ki bi sami izrekali ocene etičnosti o njegovem delu. Ko je obiskal svojega kandidata za župana Maribora, je na vprašanje, ali bo vlada namenila Mariboru 66 milijonov, ki jih je že lani obljubila prejšnja vlada pod Alenko Bratušek, izjecljal, da bo zadevo še preštudiral. Sklep nekdanje vlade tu zanj ni zavezujoč, medtem ko je ob imenovanju Bratuškove za komisarko ocenil, da mora spoštovati odločitve prejšnje vlade. Ko so v igri njene koristi, takrat spoštuje vladne odločitve, ko gre za vprašanje pomoči gospodarsko osiromašenemu Mariboru, to zanj ne velja!?????

Te dni smo sicer doživeli največji zgled korupcije, ko si je dal ljubljanski župan Zoran Janković pred volitvami izdati posebno številko glasila Ljubljana. Teden nazaj je list prinesel seznam vseh kandidatov na volitvah, sedaj pa je na hitro natisnil še posebno številko, ki opeva vladavino Jankovićevih. Iz denarja vseh meščanov si je omislil samohvalo. Bolj neetično in bolj koruptivno potezo par dni pred volitvami si je težko zamisliti!!!!! A moralni teolog Cerar molči. Besede jeze gredo zdaj le na novinarje, ki jih njegovi varnostniki preganjajo kot pritepene vsiljivce, ker da motijo njegov mir, ko si dovolijo presojati in poročati o njegovih ravnanjih.

A kaj dosti drugačni niso niti osrednji mediji, ki v prvih odzivih na Jankovićeve manipulacije z izdajo propagandne brošure iz denarja davkoplačevalcev tega sploh niso uvrstili med udarne vesti.