Blamaža in šok

Bernard Nežmah

10. 10. 2014  |  Mladina 41  |  Pamflet

Komisarsko zaslišanje Alenke Bratušek se je odvilo kot Andersenova pravljica o »Cesarjevih novih oblačilih«. Razlika je bila le v tem, da je bil nekoč cesar gol, zdaj pa smo spremljali kandidatko, ki ni znala ničesar povedati. Pomisliti je – kakšen horror bi šele dobili, ko bi gospa odgovarjala po angleško!?? Njena evropska teža je bila na koncu izmerjena s 13 glasovi podpore in 112 zavrnitve.

Toda nekompetentnih ljudi je v resnico veliko, bolj fatalno je nekaj drugega – dejstvo, da je bila tako nekompetentna persona kandidat države za evrokomisarsko mesto in še bolj – da je več kot leto vodila slovensko vlado. Kako je mogoče, da bila izmed množice izobraženih, razgledanih in poznavalskih ljudi na Slovenskem, na najvišja mesta katapultirana prav taka mediokriteta? Skratka, problem ni AB, temveč politične elite, ki so jo ustoličile.

To ni bilo prvič v zgodovini. Ko je župan Ivan Hribar leta 1905 slavnostno odkril Prešernov spomenik na Tromostovju, je bil največji pisatelj Ivan Cankar zgrožen nad klavrno brezosebno gmoto brez duše, ki ji daje monumentalnost le 15 metrov višine. O izbiri kiparja Zajca je pikro zapisal: »Če bi poslalo svoje osnutke sedmero Rodinov, spomenik bi stavil zajec.« In poantiral, da to ni spomenik Prešernovemu geniju, ampak praznim in dolgočasnim politikom, ki so ga naročili.

Na sodobni spomenik praznosti je že pred letom opozoril novinar nacionalke Matej Korošec, ko je o premierkinem obisku Maribora povedal: „Če sem pred leti ob obisku slovenskega premierja dejal, da ni povedal ničesar pametnega, lahko tokrat dodam, da ona ni povedala praktično ničesar, ne samo ničesar pametnega.“

Prazna latovščina, ob kateri je jemalo sapo evroposlancem in evropskim novinarjem, se ni zgodila v Strasbourgu, temveč že prej, vsekakor pa v Mariboru. Toda, kaj se je zgodilo s človekom, ki je zavpil, da je cesarica gola? Novinar je bil v hipu suspendiran zaradi nespoštljivega in neprimernega poročanja. Namesto, da bi osrednji medij prosto prinašal realno podobo nove predsednice, jo je poveličeval v ikono. A ni bil edini. Ko si je premierka izvolila, da bo obiskala ladjo »Triglav«, ki je odhajala z misije reševanja beguncev na Siciliji – ne da bi rešila enega samega nesrečnika iz vode -, sta ji »Delo« in »Dnevnik« v maniri hagiografov poslala dva najboljša reportažna novinarja, da sta priobčila slavnostna članka.

Razlika med medijsko promocijo in realnostjo je rastla iz dneva v dan. Stvarno sliko so pokazale šele parlamentarne volitve, na katerih je za njeno ZaAB glasoval vsak petindvajseti volivec, še bolj pa lokalne, kjer je prejela 0,18 odstotka, se pravi, da jo je podprl šele vsak petstoti volivec.

Lokalne volitve, na katerih je zmagal pravnomočno obsojeni Boris Popović v Kopru, in Zoran Janković v Ljubljani, navkljub svežnju tožilskih ovadb zaradi koruptivnih dejanj, so bile šok za medije. V naslovnem članku dan po volitvah je tako »Delov« komentator resignirano zapisal o izvolitvi županov, ki mu niti mediji, ki razgaljajo zlorabo javnega denarja, ne pridejo do živega.

Je torej res problem ljudstvo, ki slepo voli?

V Ljubljani smo volivci dobili v nabiralnik predvolilno dopisnico kandidata Damjana Damjanovića in A 4 propagandni listek SLS in SMC, potem pa cel barvni časopis »Ljubljano«, v katerem smo lahko prebirali slavospev liku in delu župana Jankovića. Medtem ko sta njegov protikandidat in dve stranki iz zasebnih fondov nabrala za skromno promocijo, si je dal aktualni župan kar iz denarja davkoplačevalcev izdati slavilno knjižico. In reakcija časnika »Delo«? Na drugi strani je objavil članek, ki je poročal, kako mestna NSi govori o korupciji, zraven pa navedel Jankovićevo stran, ki je zadevo pojasnila kot povsem normalno reč. Predstojnica katedre za novinarstvo na FDV Karmen Erjavec je ob slavnostni obletnici svoje institucije v intervjuju za STA uperila misel zoper kvaziobjektivno novinarstvo tako imenovanega uravnoteženega poročanja, ki opušča nadzor nad oblastjo. V danem primeru je časnik predstavil obe strani, ne da bi sam poskušal pojasniti celo zadevo. Pa je več kot preprosta – županovi so zlorabili javni denar za lastno politično promocijo – eklatantni primer najhujše politične korupcije!!!! Toda takega naslova bralci niso doživeli na naslovni strani, na naslovnici pa se je potem znašla epska fotografija obnovljenega Trga republike, ki je bila predstavljena kot grandiozno delo. Slepo medijsko poveličevanje, ki se ne sprašuje, kateri projekti v Ljubljani zaradi te investicije niso bili izpeljani. Samo zaljšanje tega trga in prenova Slovenske ceste doseže vsoto, s katero bi denimo lahko obnovili kopališče na Koleziji. Resno vprašanje – mestni denar gre za podstat postopanja in posedanja po osrednji četrti, ne pa za vitalne objekte, na katerih bi lahko mladež dejavno preživljala poletja.

Res je pripomniti, da v deželi volivci ne delujejo kot aktivni državljani, temveč le kot gledalci šova. Se je kdaj zbralo 50 meščanov na pločniku pred staro kavarno »Evropo« s transparenti in zahtevalo, da župan nemudoma asfaltira preluknjane pločnike? Je pred mestno hišo prišlo 100 protestnikov, ki bi denimo zahtevali, da oblast nemudoma odstrani dolgo avenijo količkov na Celovški, ki sredi kolesarske steze ovirajo kolesarjenje? Se je pred magistratom prikazala stotnija mladcev, ki bi od župana terjali, da jim nemudoma obnovi razpadli kopališči na Vevčah in Koleziji, ali da desetletje zapuščena gradbišča spremeni v skating-park? Ne, to je nepredstavljivo, da bi meščani od oblasti kaj terjali. Vlada duh, da meščani nimajo pravice kaj zahtevati, na njih je, da uživajo v pogledih na nova županova dela.

Mediji pa še naprej neuravnoteženo poročajo o gradbenih uspehih mestnih šerifov in jih s tem ustoličujejo.