Čas za zasuk

dr. Bogomir Kovač

10. 10. 2014  |  Mladina 41  |  Ekonomija

Konec septembra smo dobili letošnje Ženevsko poročilo o svetovnem gospodarstvu (Geneva Report), ki ga izdajata dve ugledni mednarodni raziskovalni ustanovi, CEPR in ICMB. Letošnje poročilo govori o svetovni zadolženosti in nujnosti razdolževanja. Šesto leto krize globalni dolg v razmerju do BDP-ja še vedno raste, zadolženost še vedno odloča o globini, dolžini in širini krize. Evroobmočje pri tem nima prave protikrizne rešitve, zadolženost vedno bolj ogroža tudi države BRICS. Razdolževanje zahteva skupno akcijo in bistvene spremembe dosedanjih protikriznih ekonomskih politik. Slovenija bi jih morala bolje razumeti, če želi nova vlada uresničiti razvojni zasuk.

Razvoj zadolženosti v zadnjih desetletjih pomeni stalnico ekonomskega razvoja. Dolžniško ekonomijo poganjajo povojni razvoj socialne države in demografske spremembe, zunanje financiranje podjetij, razvoj finančne industrije in bank, financializacija in globalizacija. Po letu 2000 je zadolženost v razvitem svetu rasla predvsem na račun zasebnega sektorju, po letu 2009 postaja odločilno državno zadolževanje. Sprva so se hitreje zadolževale razvite države, danes predvsem razvijajoče se, zlasti Kitajska, Indija, Brazilija in Turčija. Poročilo posebej izpostavlja evroobmočje in zadolženost njene periferije (države PIIGS). Vsekakor je problem sedanje in prihodnje zadolženosti ključni dejavnik, ki poganja ukrepe protikrizne ekonomske politike.

Medtem ko relativna in absolutna zadolženost naraščata, se kopičijo »strupene kombinacije«, kot so spirala nizke gospodarske rasti, grozeče deflacije in pribitkov obrestnih mer zaradi različnih tveganj. Dolžniška sposobnost držav bo v prihodnje odvisna od nominalne rasti BDP-ja, zagotavljanja likvidnosti in sposobnosti razdolževanja. In v tem je gordijski vozel, na katerega opozarja ženevsko poročilo. Če poglabljamo sedanjo zadolženost, to vodi v tvegano prihodnost držav, bank in podjetij, pa tudi prebivalstva. Če jo začenjamo reševati, potrebujemo koordiniran in globalen pristop. Poglabljanje zadolževanja povečuje tveganja in vodi v ekonomsko stagnacijo, razdolževanje pa zahteve ukrepe, ki jih za zdaj nismo sposobni politično izpeljati. Zanka je očitna. Problem zadolženosti dolgoročno lahko rešimo, če bi spodbudili gospodarsko rast, ki pa običajno zahteva dodatno zadolževanje. Ni ekonomskega razdolževanja brez rasti in ni rasti brez dodatne zadolženosti. Slovite tržne sile te dileme ne morejo rešiti, politiki pa jih očitno ne zmorejo. In potem vsi čakajo na čudežno odrešitev, medtem poslovneži še naprej špekulirajo, politiki pa improvizirajo.

EU je dober primer. Dolžniška kriza že dolgo determinira usmeritve ekonomske politike. Splet pravil, ki jih poznamo kot maastrichtsko ortodoksijo, dopušča sprejemljivo raven zadolženosti in tekočih proračunskih primanjkljajev (fiskalno pravilo 60/3). Prav tako so politiki povzeli drugo teoretsko dogmo (Rogoff, Reinhardt), da dolgoročna vzdržnost zadolženosti nikakor ne sme preseči 90 odstotkov BDP-ja. Od tod od leta 2011 v EU prevladuje nekakšen »berlinski konsenz«, da potrebujemo varčevalno politiko za vsako ceno, da je hitra, intenzivna fiskalna stabilizacija ključ do reševanja evropske zadolženosti. Projekt fiskalne unije, kot podpora monetarni, vseskozi temelji na tej predpostavki, vsi ukrepi in načrtovanje ekonomskih politik so ujeti v lovljenje fiskalnih pravil. Toda prisilna fiskalna konsolidacija po šestih letih ni prinesla odrešitve. Evropski BDP je še vedno pod ravnijo iz leta 2008, skupna zadolženost je absolutno in relativno večja, stagnacija se nadaljuje, brezposelnost se povečuje, ekonomska kriza se nevarno preveša v politično. EU kot politični projekt ogrožata ekonomska kriza in političnoekonomska nesposobnost, da bi se ji učinkovito postavili po robu.

Benignost evropske protikrizne ekonomske politike je očitna. Dosedanja politika malih prilagoditvenih korakov in vnaprejšnjih zavez je odpovedala.

Benignost evropske protikrizne ekonomske politike je očitna. Dosedanja politika malih prilagoditvenih korakov (velika moderacija) in vnaprejšnjih zavez (inflacijska in fiskalna pravila) je odpovedala. Po šestih letih vemo, da ni fiskalna stabilizacija temeljno orodje zmanjšanja zadolženosti, temveč je ključno orožje dolžniške vzdržnosti spodbujanje rasti in zaposlenosti. Od tod dalje sta v ospredju dve spoznanji. Evropsko dolžniško krizo lahko rešimo na dva načina. Namesto dosedanje socializacije dolgov in bančne unije, ki ne rešuje ničesar za nazaj, potrebujemo koordiniran odpis dolgov, nekakšen evropski Bradbyjev plan. Drugo rešitev še najbolje opredeljuje »draghinomika«. Ekspanzivna monetarna in fiskalna politika morata spodbuditi agregatno povpraševanje, strukturne politike konkurenčnost in rast potencialnega BDP-ja. Potrebujemo hkratno delovanje na vseh treh frontah, če želimo spodbuditi rast. EU »japonske bolezni« preprosto ne more preživeti, ni niti dovolj družbeno homogena niti politično povezana.

Iz tega zornega kota so slovenske dileme videti drugače. Rebalansa proračunov za leti 2014 in 2015 ni mogoče temeljiti na lovljenju primanjkljaja, temveč na spodbujanju rasti. Niso pomembni mali popravki in lovljenje proračunskega primanjkljaja pod tremi odstotki, temveč zaveza k srednjeročni razvojni perspektivi. Če sledimo logiki »draghinomike«, ponudimo konsistentne sistemske ukrepe in zagotovimo kredibilnost ekonomskih politik, potrebujemo nova pogajanja z novo evropsko komisijo. Jesenski obisk predstavnikov odhajajoče komisije mora utrditi pot spremenjeni evropski paradigmi, z več domačega ekonomskega pragmatizma ter politične samozavesti. Za novo evropsko komisijo in drugačne čase.

Nova ekonomika se vrača k staremu Paracelsusu. Dosis Sola Facit Venenum. Eno samo zdravilo je lahko usodno, če ni prav odmerjeno. Takšna je sedanja izkušnja z varčevanjem in zadolževanjem. Zato je skrajni čas za zasuk, doma in v tujini.