Ekonomika s srcem

dr. Bogomir Kovač

17. 10. 2014  |  Mladina 42  |  Ekonomija

Letošnja Nobelova nagrada za ekonomijo, petinsedemdeseta po vrsti, je v rokah francoskega ekonomista Jeana Tirola. Nagrada je dobil izjemno simpatičen, skromen, toda teoretsko sila pronicljiv in ugleden ekonomist. Njegov teoretski in praktični prispevek k razumevanju trgov, tržne regulacije in industrijske organizacije dokazuje, da sodobne krize in normalizacije tržne družbe ne moremo preseči brez učinkovitega obvladovanja tržne konkurence, razumevanja močnih organizacij in delovanja državne regulacije. Tirole je v marsičem strokovni antipod čikaške ekonomske šole, valilnice tržnega liberalizma in Nobelovih nagrajencev. Politično sporočilo je zato več kot jasno: poudarek Evropi, francoski šoli tržne regulacije in vrnitev k žlahtni teoretski univerzalnosti.

Francozi se letos glede odločitev Švedske kraljeve akademije ne morejo pritoževati. Po literarni nagradi Patricku Modianu so dobili še drugega nagrajenca, ob Pikettyju, ki buri intelektualne duhove s Kapitalom 21. stoletja, imajo nesporno novega ekonomskega zvezdnika. To je po Allaisu (1988) drugi francoski nobelovec, po letu 1999 spet nekdo, ki ni iz ZDA, po dolgem času tudi samostojni nagrajenec, pri enainšestdesetih eden najmlajših. Tirole je vseskozi veljal za čudežnega dečka. The Economist ga v osemdesetih uvršča med osmerico najbolj perspektivnih mladih ekonomistov sveta, potem doktorira in osem let poučuje na uglednem ameriškem M.I.T., toda Evropa mu je kulturno bližja, zato se vrne v domovino. Zdaj je profesor v Toulousu, kjer tudi vodi IAST, gotovo najvplivnejši ekonomski inštitut s področja tržne regulacije.

Tirole ne sodi med intelektualne zvezdnike, kot sta na primer Stiglitz ali Krugman, ga pa lahko že danes uvrstimo med velike klasične nobelovce, kot so bili Samuelson, Hicks ali Arrow. Razlog je preprost. Tirole spada med ducat najbolj citiranih sodobnih ekonomistov. Njegovo teoretsko polje obsega klasično področje mikroekonomije, organizacijske, institucionalne in behavioristične teorije, metodološko velja za izvrstnega matematičnega ekonomista, ki je teorijo iger pripeljal na široko področje tržne analize. Po Coasu in Williamsonu postane utemeljitelj sodobne teorije industrijske organizacije, pa tudi teorije tržne regulacije in korporativnih financ. Njegovi učbeniki so dolgoletno vodilo drugim, sodi v krog teoretsko najbolj izobraženih ekonomistov sodobnega časa.

Toda kje tiči intelektualna posebnost Tirola? Povsem jasno je, da na M.I.T., v zaledju Harvarda, kot zagovornik regulacije trga hitro postaneš nasprotnik prevladujoče čikaške ekonomske šole. Tu je G. J. Stigler (nobelovec, 1982) pred desetletji zakoličil ekonomsko teorijo regulacije, ki je ustrezala ekonomskemu spiritualizmu proste tržne ekonomike in sloviti hipotezi o učinkovitosti in racionalnosti trgov (EMH), za katero je Fama še lani prejel Nobelovo nagrado. Težava je v tem, da je Tirole z enako teoretsko rigoroznostjo prišel globlje in dlje v razumevanju delovanja trgov, da je na novo postavil teorijo regulacije in ekonomske organizacije, ki je zasenčila Stiglerja in njegove sledilce. Hkrati se je teoretska elegantnost pri njem srečala tudi s praktično usmerjenostjo industrijske in finančne ekonomike (telekomunikacije, transport, energetika, bančništvo …). Ekonomska teorija velja, če lahko pomaga reševati probleme, toda ne na račun kapitala in moči, temveč javnih interesov in demokracije.

Tirole stopa na sceno konec osemdesetih. Tržna konkurenca velja za temeljno gonilo trga, srce kapitalizma, ki spodbuja inovativnost in rast, niža stroške in cene, veča potrošno izbiro in blaginjo. Omejena konkurenca je za neoklasične ekonomiste eksces in ne pravilo. Tradicionalna protimonopolna zakonodaja se je običajno zatekala k regulaciji cen in omejevanju poslovanja, zlasti vertikalnih in horizontalnih integracij. Politika deluje kot biznis, vlade maksimirajo svoje koristi, zato regulacija ni učinkovita. Rešitev je torej deregulacija in privatizacija, močne zasebne firme bodo znižale stroške in cene, izboljšale učinkovitost in povečale blaginjo, kot desetletja trdi neoliberalistična tržna ideologija.

Država lahko deluje bolje in učinkoviteje, ne da bi jo žrtvovali na račun trga, kapitala in neenakosti.

Tirole svari pred poenostavitvami, teoretskimi in praktičnimi. V tržni ekonomiji so asimetrične tržne strukture in informacije normalne, regulacija je igra moči in pogodbenih razmerij med strankami z različnimi interesi. Zato potrebujemo dinamično, senzibilno regulacijo, prilagojeno presojam, postopnosti ukrepov glede na skupna pravila in neodvisne regulatorje. Enoten okvir, različna obravnava, avtoriteta argumentov in odgovornost, ki upošteva koristi in škode, tveganja in strateške cilje vseh tržnih deležnikov, podjetij in države, potrošnikov in državljanov. Velike organizacije se ne odzivajo na konkurenco (»učinek debelih mačk«), finančne kompenzacije pogosto blokirajo njihovo učinkovito delovanje, korporativno upravljanje je Ahilova peta tržnih udeležencev. Neustrezna regulacija bolj ustreza producentom kot potrošnikom.

Učinkovita država mora temeljiti na štirih principih, restrukturiranju svojih institucij, konkurenčnosti kot obliki standardizacije storitev, trajni evalvaciji stroškov in koristi ter odgovornosti za vodenje sprememb. Država lahko deluje bolje in učinkoviteje, ne da bi jo žrtvovali na račun trga, kapitala in neenakosti. Tirole dokazuje, zakaj »trgi« ne delujejo in kaj moramo storiti, da bi z dobro regulacijo omejili tržne strasti ter zasebne interese usmerili k javnim.

In prav to je točka, ko se prelevi iz tehničnega v imanentno političnega ekonomista. Regulacija deregulirane tržne ekonomije je pogoj za njeno preživetje in hkrati način, da bi bolje koristila ljudem. Stavim, da bo v Stockholmu nagrado posvetil svojemu umrlemu mentorju, sodelavcu in prijatelju Laffontu. Tirole je človek ekonomike s srcem.