Preživeli smo volitve

Vlado Miheljak

24. 10. 2014  |  Mladina 43  |  Dva leva

»V stranki gospoda Cerarja so predvsem nekdanji člani liberalnih strank Zares in LDS. V Sloveniji je šest liberalnih strank. Toliko jih ni v nobeni drugi državi Evropske unije. Pred vsakimi volitvami nastane nova.«
— Guy Verhofstadt iz zavezništva evropskih liberalcev je zadovoljen z razkošno slovensko liberalno ponudbo

»Predsednik vlade izraža trdno prepričanje, da bo minister Petrovič tudi uradno dokazal, da ni prišlo do očitanega nezakonitega poslovanja,« so sporočili iz kabineta predsednika vlade.
— Predsednik vlade je prepričan o poštenosti odstopljenega ministra

»Izjava je neprimerna, ker jo je podal predsednik vlade, ki bi seveda moral kot prvi skrbeti za neodvisno in samostojno delo upravnih organov Republike Slovenije, zlasti njenih sodišč. (...) Zato me še toliko bolj čudi, da je premier na takšen način, še pred javno objavo naše odločbe, komentiral morebitno vpletenost ministra v kartelne dogovore.«
— Varuh konkurence ni prepričan o poštenih namenih premiera

O. K. Letošnje supervolilno leto smo vendarle preživeli. Pravzaprav bolje, kot se je na spomlad zdelo. Poleg številnih slabih strani je prineslo tudi kaj dobrega. Dobro je na primer to, da so na lokalnih volitvah mnogi tisti, ki so vodili nizkotno volilno kampanjo, odleteli ali se vsaj opekli.

Denimo na Obali. Tam je dolgo časa močno favorizirani Popovič, ki je prestavljal volilno kampanjo (tudi v televizijskih soočenjih) na skrajno nizko raven, sicer za las šel skozi, a cena je bila visoka. Da je lahko tesno zmagal, je moral izgubiti Ankaran in ogromen kos pogače, ki jo dobi od Luke Koper. Če bi Ankaran ostal v sklopu mestne občine, bi volivci Gregorja Strmčnika, kot nasprotniki Popovičeve samovoljne politike, prevesili izid. Na simbolni ravni se je podobno dogajalo v Piranu. Tam so, tudi mnogi nezadovoljni s prvim mandatom, ponovno volili Bossmana, samo da bi ustavili Jeretiča, ki je Popovičeve manire in slog hotel izvoziti v sosednjo občino. Paradoksalno je to, da je Jeretič, ki je poosebljal in (tudi prek televizijskih ekranov) vesoljni Sloveniji čutno nazorno demonstriral eno najbolj primitivnih volilnih kampanj, pred štirimi leti za Bossmana delal všečno, pozitivno kampanjo.

A še več paradoksov je bilo na predčasnih državnozborskih volitvah. Nisem prepričan, da so zadovoljni tisti, ki so spomladi najbolj zanosno vihrali z bojnimi zastavami in klicali: Na volitve! Na volitve! Tako z izidi najbrž ne more biti zadovoljna SDS, ki si je s predčasnimi volitvami obetala prehiteti lastno usodo in unovčiti mesece trajajoče dobre napovedi. Na koncu je postala SDS največja osmoljenka državnozborskih volitev. Zadovoljna najbrž ne moreta biti niti Janković niti Bratuškova, ki sta v finalu vozila po dveh tirih. Prvemu je na državnozborskih volitvah popolnoma spodletelo, druga se lahko tolaži le s tem, da je za drobnih 1,41 % prehitela prvega. A tolažba je kisla. Ne vem pa, ali je zadovoljen Pahor, ki je vsiljeval počitniške volitve, ki so prinesle zgodovinsko najnižjo volilno udeležbo, ta je za 1,73 odstotka pobegnila simbolni meji nelegitimnosti. Torej meji, pod katero bi mandat upravljanja usode države podeljevala manj kot polovica volilnega telesa. Pahor je zagovarjal prenagljene državnozborske volitve z argumentom, da bo vlada že jeseni lahko s polno paro delala. In res dela. Konec oktobra se ukvarja v glavnem sama s seboj. Z nastavljanjem in odstavljanjem kadrov ter vse bolj spornim ščitenjem svojih kadrov. In to stranka, ki je nastopila na volitvah dejansko z eno programsko točko: moralnostjo. No, kaj hitro se je pokazalo, da je moralnost bolj blagovna znamka kot dejanska kvaliteta Cerarjeve personalne stranke. Še več, v teh dneh dokazuje od primera do primera, da je najtežje biti moralen v lastni hiši. Pred županskimi volitvami je bilo kar nekaj sprenevedanja in počasnih reakcij glede mariborskega županskega kandidata. Ravnokar pa je Cerar naredil še korak naprej. Pravzaprav nazaj. Nazaj v jamo, ki jo je kopal drugim. »Na suho« je podprl svojega hudo obremenjenega ministra Petroviča. Ne da bi imel kakršenkoli tehten razlog za dvom o odločitvi oz. ugotovitvi Agencije za varovanje konkurence. Premier, ki je poln besed o varovanju pravnega reda, javno arbitrira in s tem izvaja pritisk na upravne, nadzorne in sodne organe. Podobno kot tisti, ki a priori, mimo pritožnih postopkov in instanc, slepo branijo svojega voditelja in idola. Ne vem, ali je Petrovič kriv za očitane hude lumparije pri javnem naročanju. A Cerar še manj ve, da ni. Samo dejstvo, da morda na nekem papirju ni originalni podpis Petroviča, pač ne spreminja ničesar. Gre za vprašanje, kdo se je, če se je, in očitno se je, v škodo države pogajal pri nabavah. Če osumljeni Petrovič ni kriv, bo razbremenjen. A na to ne more in ne sme vplivati Cerarjeva vera v njegovo poštenost. Če bi vera pri ugotavljanju odgovornosti kaj veljala, bi bil puščavnik že zdavnaj razbremenjen korupcijske hipoteke.

Očitno gre karavana pritiskov na nadzorne organe in funkcije svojo pot, ne glede na to, kdo je na oblasti. Leta 2005 je Janševa vlada odstavila Klavdija Stroliga z argumentacijo (ministra Bajuka), »da ni pravilno, da je ena oseba, ki razpolaga s podatki o zasebnosti posameznikov, toliko časa na takšni odgovornosti«!? Kasneje so s pritiski dosegli odstop Klemenčičeve KPK. Pahorjevo imenovanje Štefaneca je komisiji zabilo zadnji žebelj v krsto. S solo akcijo je Pahor prispeval tudi k postavljanju urada informacijskega pooblaščenca v kot. Sedaj Cerar obglavlja varuha konkurence in njegov urad.

Še malo, pa bomo spet v nekonfliktni družbi.