V cesarstvu čutil

Vlado Miheljak

17. 10. 2014  |  Mladina 42  |  Dva leva

Prva seja vlade: Zamenjali vodstvo Sove, Ukoma in verskega urada
— (naslov novice STA)

Brez panike. Tako hudo ni. Novica je stara dve leti in pol (10. 2. 2012). Je torej iz časov, ko je začela Janševa vlada v drugo lomastiti po državi. Ne za dolgo, ker je ta slog pripeljal množice na ulice. Tako velike in tako gneva polne, da jih niso mogli ne ustrahovati in ne preglasiti z avtobusi organiziranih protimitingašev. Niti niso mogli nevtralizirati ljudske vstaje s poskusi infiltracije organiziranih skinov med protestnike.

Pač, po slogu, videzu in predvsem metodah delovanja so tako izstopali, da ni bilo vprašanje, kdo so ti – bolj vojaško kot civilnodružbeno – našemljeni mladci. Takrat se je obnovljeno začelo raziskovati vezi med SDS in skrajno desnico. In se ugotovilo, da ne gre za spogledovanje avtoritarnih mladeničev s stranko, ki je nosilec avtoritarne družbene paradigme in politične prakse v Sloveniji, ampak za neposredno umeščenost vanjo. Sova, ko še ni bila popolnoma instrumentalizirana, je raziskovala ozadja in povezovanje desnega ekstremizma z delom slovenske politike. O tem je pisala Mladina, pisala sta Delo in Dnevnik.

A kako absurdno! Na isti dan je potekala v državnem zboru abotna razprava o tem, ali je lahko pravnomočno obsojeni kriminalec, član hudodelske združbe, ki se je okoristila v poslu z nakupom orožja za Slovensko vojsko, član državnega zbora, na sodišču pa je bil prvi narok v procesu proti Anuški Delić. Gre za dva obraza iste politične sprevrženosti. In v obeh primerih je vprašanje, kako se spoprijeti s problemom, ko je zakon na strani nepridipravov. Kako naj se državni zbor reši pravnomočno obsojenega kriminalca, ne da bi povozil zakon in ustavo? In kako naj se novinar/-ka brani, ker je pisala in razkrivala neprijetne vsebine, ki so v interesu javnosti. O. K., v obeh primerih je mogoče zakon spremeniti. Težje ga je zaobiti. Pri pregonu novinarke je sicer dovolj manevrskega prostora, da tožilstvo umakne obtožnico ali da sodišče izreče oprostilno sodbo. A še vedno ostaja tveganje, da razkrivanje dokumentov in informacij v interesu javnosti pripelje do pregona in obsodbe. Ne predstavljam si sicer, da bi sodišče ne iskalo in poiskalo možnosti elegantnega umika iz godlje, v katero je bilo potisnjeno s procesom, po katerem bi domača in svetovna javnost ocenjevali predvsem pravosodje. Ne pa predlagateljev pregona ali tistih, ki so skoz in skoz pregneteni z ekstremizmom. Miro Cerar se sicer ni mogel izogniti akutnemu vprašanju ob sojenju Delićevi. In je lakonično in brez zavezujoče obljube povedal, da bo treba razmisliti o spremembi zakonodaje. SMC oziroma koalicija ima dovolj glasov, da to lahko naredi. Takoj. Brez predolgega razmišljanja.

Sploh pa bo treba začeti široko razpravo o pravici do javnega nastopanja v službi javnega interesa. Na Onkološkem inštitutu so težave seznanjanja z nepravilnostmi, lobistično prepredenostjo, korupcijo in še čim rešili tako, da so zaposlenim prepovedali javno nastopati brez dovoljenja vodstva. Če se o težavah ne govori, ni nujno, da ne obstajajo.

Drugače je s primerom pravnomočno obsojenega Janše. Res je zakon o poslancih nedorečen. A to še ne pomeni, da je dopustno in vzdržno, da pravnomočno obsojeni kriminalec sedi v parlamentu. In dobiva plačo in bonitete, kot 89 drugih. Te dni se med ljudmi že preigravajo norčave domislice, kako bo iz delovnega razmerja imel pravico do letnega dopusta, dodatka za malico in regres. Torej privilegije, ki jih bo imel kot poslanec in s tem seveda tudi kot arestant. Ne vem, kako se, če se, lahko naredi ovinek mimo pravnih zadreg. A javnost, mediji, poslanci lahko naredijo situacijo za nekoga, ki krši pravila elementarne politične higiene, nevzdržno. Na splošno in konkretno. Janša sicer ima izpričano debelo kožo in aroganco, a če bi pri vsakem nastopu, pri vsakem javnem pojavljanju in izjavljanju namesto dialoga dobil simbolno klofuto, zavrnitev, bi postalo njegovo vztrajanje na mestu poslanca, dokler traja kazen, nevzdržno. Novinarji in poslanski kolegi bi ga morali vsakokrat, ko bi hotel kaj povedati, zavrniti, da se z njim nimajo kaj pogovarjati, ker ne spoštuje elementarne politične higiene. Poslanci pa bi za v prihodnje morali razmisliti o možnosti določitve posebej označene oslovske klopi za take primere, kot je JJ. Čeprav se mi zdi, da mu jo bodo po izključitvi dodelili kar njegovi. Na izredni seji je njegova prazna klop že bila označena s tablico. Janez Janša – politični zapornik. Se strinjam. Janša je politik; torej politični zapornik. Tako kot je goljufivi mesar mesarski zapornik; nepošteni pek pa pekovski zapornik.

A če, kot sem na začetku napisal, ni tako hudo, še ne pomeni, da je tudi dobro. Cerar je v zmagoviti evforiji napovedal drugačno klimo v deželi. Poletje je bilo res vlažno in hladno. Menda že desetletja ne tako. Zdi se, da bo zato politična jesen vroča kot še nikoli doslej.

Sedaj se bodo zapornikovi odvisniki in sledilci popolnoma prepustili strastem, ki jih že ta čas težko obvladajo. Iz filma Nagise Ošime vemo, da ko zabredeš pregloboko v svet strastnih čustev, po navadi ni več poti nazaj.

In koalicija? No, naredila je vsaj eno veliko stvar za Slovenijo. Zmedeno in z nekakšnim šamanstvom, pozitivno energijo, njuejdževskimi puhlicami obsedeno ministrico je podtaknila Bruslju. Upam, da si še enkrat ne premisli.