Nergač

N'toko

30. 10. 2014  |  Mladina 44  |  Žive meje

Priznam, preveč se pritožujem. Velik del dneva preživim jezen in slabe volje, povsod vidim probleme. Motijo me novi pogoji uporabe na Facebooku, motijo me jumbo plakati za kuharske oddaje, moti me čezatlantski sporazum o prosti trgovini, moti me Iggy Azalea, moti me naslovnica One in motijo me politiki z vseh koncev in krajev. Znam biti naporen sogovornik, ki nedolžen small talk o novem Batmanu spremeni v temačen pogovor o ideološkem aparatu neoliberalizma. Predvsem pa nad mano ves čas lebdi občutek, da živim v nasilnih časih, ko se družba pomika v smer vse večjega izkoriščanja. Priznam, svet okoli mene me spravlja ob živce.

Kroničnega nergača pa nič ne spravi ob živce bolj kot kronični pozitivci, ki ne razumejo, zakaj ves čas nekaj kritiziramo. Kar kri mi zledeni, ko mi kdo reče, da se morajo spremembe najprej zgoditi v meni, da je »svet to, kar v njem vidiš«. Kaj za vraga naj bi to pomenilo? Seveda si vsi želimo čim brezskrbnejšega življenja, toda znanost nas uči, da svet ostane enak, ne glede na to, kolikokrat prebereš Alkimista ali si na zid nalimaš kak inspiracijski citat. Zato si jemljem vso pravico, da sem žalosten, ko vidim žalosten prizor, in da sem jezen, ko vidim kako krivico.

Vsi pozitivci si seveda ne zatiskajo oči pred krivicami na svetu, a kjer jaz vidim potrebo po revoluciji, oni vidijo priložnost za osebnostno rast. Tako so za vsako mojo pritožbo sposobni najti preprosto alternativo. »Ne pritožuj se! Če ti niso všeč Facebookovi pogoji uporabe, presedlaj na Ello. In ko si že pri stvari, poišči še alternativo za Google, Apple in Amazon. Kupuj knjige v lokalni knjigarni. Namesto mp3jev poslušaj plošče. Odjebi Monsanto in bojkotiraj izraelske proizvode. Kupuj zelenjavo na tržnici in uporabljaj ličila, ki niso preizkušena na živalih. Zajebi naftne lobije in kupi električni avto, si namesti sončne celice in se preseli v ekohišo. Vidiš, pravičnejši svet je ves čas na dlani, le odločiti se moraš zanj!«

Po svoje jih razumem, precej privlačneje je biti ozaveščeni razsvetljeni potrošnik kot pa jeznoriti nergač, ki ves čas zahteva to ali ono zakonsko spremembo. Zadnja leta je celo začela prevladovati zamisel, da lahko spremenimo svet že samo s spremembo nakupovalnih navad. Da je shopping že sam po sebi oblika aktivizma. Trgovine z oblekami so dobile posebne etične oddelke, kjer lahko plačaš malo več in greš domov s plaščem, ki ga ni šivala desetletna azijska deklica. Trgovine s hrano imajo biokotičke, namenjene odgovornim kupcem, ki »jim ni vseeno, s čim hranijo svoje otroke«. V boljših soseskah se gradijo nizkoporabna, do okolja prijazna stanovanja. Na vseh področjih se oblikuje etično osveščeni lajfstajl, ki pa je dostopen le dovolj premožnim in izobraženim. A privilegirani ljudje le stežka razumejo, da nimajo vsi na voljo tako širokega razpona odločitev kot oni. Na tiste, ki delajo vse dneve, da lahko ob koncu tedna otrokom kupijo le najcenejšo hrano in obleke na polici, je družba začela gledati kot na neodgovorne potrošnike, slabe starše in onesnaževalce. Pa še ves čas se pritožujejo!

Tudi za luknjo v proračunu ste krivi vi, ki se niste finančno izobrazili, ki ste delali premalo in trošili preveč! Vi ste krivi! In nergači, kot sem jaz.

Ne preseneča, da zahteva po odgovornem življenjskem slogu prihaja ravno od bogatih in da nas mediji dan za dnem zasipajo z občutkom krivde za naše lastno nezdravje, neumnost in revščino. Tudi politiki, namesto da bi ukrepali glede revščine, pridigajo o pomenu morale in etike, medtem pa režejo socialne transferje. Zdaj niso več korporacije in vlade tiste, ki so neodgovorne do ljudi, ampak ste za vse krivi vi. Vi, ki niste dobro preučili pogojev uporabe, ki niste preverili, pod kakšnimi pogoji so nastali vaši izdelki, ki niste pravilno ločili smeti, ki vam ni uspelo povezati porabe plina z geostrateškimi trenji v Ukrajini. Tudi za luknjo v proračunu ste krivi vi, ki se niste finančno izobrazili, ki ste delali premalo in trošili preveč! Vi ste krivi! In nergači, kot sem jaz, se nimamo več pravice pritoževati nad razmerami, ker tudi mi trošimo preveč, ker tudi mi uporabljamo Facebook in pametne telefone. Ha!

Takšna logika je seveda smešna. Predstavljajte si, da Lincolnove zahteve po odpravi suženjstva ne bi imeli za legitimno, češ: »Saj on tudi nosi obleke iz bombaža! Naj najprej pri sebi poštima!« S tem problem suženjstva zreduciramo na to, da so ljudje nosili izdelke iz bombaža, tako kot danes problem podplačane azijske delovne sile reduciramo na uporabo iPhonov. Izkoriščevalske razmere ne obstajajo zaradi neodgovornosti potrošnikov, ampak zaradi požrešnosti proizvajalcev. Zato imamo vsi pravico kritizirati neetičnost proizvodov in storitev, če jih uporabljamo ali ne. Ni vam treba najprej živeti v gozdu. Rešitev ni v popravljanju individualnega odnosa do sveta, ampak v kolektivnem, organiziranem in glasnem nezadovoljstvu z njim.

Promoviranje individualne etike in potrošniške ozaveščenosti prihaja z roko v roki s krčenjem demokratičnih pravic, ko državljani ne smemo več odločati o ničemer, razen kadar izbiramo med izdelki na policah. Super bi bilo, če se nam ne bi bilo treba nikoli razburjati in bi vse svetovne probleme lahko rešili z dobrimi nakupi. A žal je napredek, ki ga lahko ponudi trg, vezan le na izdelke in storitve, namenjene urbanim elitam; izumili smo na tisoče pametnih tehnoloških rešitev, ki nam čistijo zrak, privarčujejo energijo, poganjajo bicikle in dovažajo svežo biozelenjavo na dom, rudarji nekaj kilometrov stran pa še vedno delajo v enakih razmerah, kot so v 19. stoletju, in jedo še slabšo hrano. Nižji sloji preprosto nimajo denarja, da bi lahko postali del ecofriendly etičnega balončka. Prelaganje svetovnih političnih vprašanj na individualne potrošniške odločitve nas zato pelje v svet, kjer je celo pravičnost postala dobrina, rezervirana za elite.