Rdeči karton

Vlado Miheljak

21. 11. 2014  |  Mladina 47  |  Dva leva

»Ker smo bili v muzeju varčni in nismo zaposlovali, se nam zdaj to vrača kot bumerang.«
— Franco Juri se boji, da bo vlada sankcionirala varčnost v kulturi

21. decembra 1989, po vrnitvi z državniškega obiska v Iranu, je Nikolae Ceauceşcu dal navoziti domnevno lojalne delavce na osrednji trg pred centralnim komitejem v Bukarešti, da bi ploskali govoru največjega sinu naroda. Na začetku so res, a postopoma se je vse skupaj sprevrglo v protest, ki ga diktator ni obvladal, ker očitno ni dojel sporočila predhodnih protivladnih protestov v Temišvaru. Zato se je ponesrečen govor, v katerem je nemirni množici še pokroviteljsko žugal »halo, halo, tovariši!« in »tišina!«, končal s kroglo v glavo štiri dni kasneje. Seveda je bila usmrtitev izpeljana strogo po protokolu. Preden so ga postavili pred zid, mu je zdravnik izmeril krvni tlak …

A dogaja se tudi v demokracijah. Pred dnevi je ob praznovanju 25-letnice praške pomladi češki predsednik Zeman gostil voditelje sosednjih držav in pred množico, ki naj bi pozdravila imenitno druščino, prav tako doživel hladen tuš. Dobil je, kot se za duhovite, a mirne Čehe spodobi, množico rdečih kartonov. No, na koncu je letelo tudi proti njegovi glavi. Ne krogle, kot v romunskega diktatorja, ampak jajca. Ja, tako neslavno se neredko končajo velike politične zgodbe. Sicer pa vprašajte našega najbolj imenitnega zapornika, kako se je počutil on, ko je zvozil na sam kulturni praznik februarja 2013 na Kongresni trg skromno množico privržencev in popoldan dobil pozdrave od desetkrat večje spontane množice. Seveda bo kdo oporekel, da je (bilo) vse organizirano. Kot mnogi akterji razkrivajo za nazaj, je dejansko šlo bolj kot za revolucijo civilne družbe za znotrajrežimski puč, v katerem je sodelovala celo zloglasna Securitate, ker je ugotovila, da je nesmrtni Drakula mrtev in je treba trasirati novo pot. Nekateri so že pohiteli tudi s špekulacijami, da so barvo za rdeče kartone Zemanu prispevali Američani, ker se je zaradi energetskih in trgovinskih zagat preveč približal Putinu. Čisto možno. A problem je še vedno enak. Ko politik ne prisluhne in ne razume sporočila množice, mora nositi dežnik.

Vse te zgodbe so dober poduk tistim politikom, ki česa takega še niso doživeli. Vprašanje pa je, koliko jim gre uk v glavo. Namreč, politiki so vedno prepričani, da se te stvari tičejo onih drugih.

V politiki na splošno velja, da je čas za alarm, ko ti žvižgajo tisti, ki so te volili in ti ploskali. In kaže, da sta sedanja zmagovita stranka in njen voditelj zabredla v tovrstne težave v prav rekordnem času. Tako hitro doslej ni izgubljala zaupanja (tudi lastnih volivcev) nobena stranka in nobena vlada. Če je bila pred volitvami odsotnost programov, konceptov, prepoznavnih kadrov prednost SMC, se je zdaj, ko je treba prevzeti odgovornost, pokazala kot pomanjkljivost.

Dobro, Cerar, njegova stranka in vlada še niso dobili rdečega kartona. So pa množico rumenih. In če se ne bo v hipu radikalno kaj spremenilo, bodo ljudje še pred naslednjim kulturnim praznikom spet na cesti. Ne zgolj zaradi množične brezposelnosti, ampak zaradi jeze in nezadovoljstva.

Vlada je očitno brez idej, pa še začela ni zares delati. Kar je vsekakor paradoks. Zdi se, da so ponesrečeni manevri splet neznanja in arogance. To je preizkušena kombinacija za propad. Kar se lepo vidi v najnovejšem varčevalnem izumu ministrstva za javno upravo. Minister Koprivnikar, iz kvote SMC, s čimer s svojimi akrobacijami direktno bremeni Mira Cerarja, je prišel do magične rešitve proračunske luknje. Namreč z načrtom, da v okviru varčevalnih ukrepov vlade z novim letom ukine status pravne osebe za vse javne zavode (muzeje, gledališča galerije, knjižnice …), katerih ustanovitelj so posamezne občine, v njih pa je manj kot 15 zaposlenih. Menda bi tak ukrep prizadel dve tretjini slovenskih knjižnic, večino kulturnih domov itd. Kdor v tipični srednjeevropski policentrično razviti deželi majhnih mestec pride s tako idejo, je ali slaboumen, ali nor, ali zlonameren. V vseh treh primerih ni dovolj le umik invalidnega predloga, ampak tudi predlagatelja. Še zlasti, ker smo davkoplačevalci za sanacijo, dokapitalizacijo bank dali nekaj krepkih milijard evrov. Že sam obseg podkupnin v aferi Patria ali legalnih provizij v privatizacijskih poslih krepko presega nekajmilijonsko privarčevanje na račun ukinjanja manjših kulturnih ustanov. Da skupnega gusarskega plena SD in SDS v Šoštanju sploh ne omenjamo … A ko bodo znani verižni učinki novih skupin brezposelnih, vračanja evropskih sredstev zaradi nerealizacije projektov v kulturnih ustanovah, bodo samo neposredne posledice višje od skromnega obsega privarčevanega.

Rekli boste, da v stranki SMC in koaliciji pač ni kulturnikov, ki bi razumeli specifičnost slovenske kulturne krajine; da so bolj politologi in pravniki. O.K. Potem pa jih je treba vprašati o subjektiviteti Slovenije v mednarodnih odnosih. Zakaj imamo, na primer, težave s priznanjem Palestine. Neki ambiciozni mladenič iz SMC je v Studiu City ob vprašanju priznanje Palestine da ali ne nespodobno previdno žagal in mlel: »… da moramo biti previdni pri zunanjepolitičnih odločitvah. … V SMC pozdravljamo, da se je razprava odprla in da se to opravi … Lahko pregledamo, kakšne so okoliščine, lahko vidimo, kje so plusi, kje so minusi … V stranki SMC menimo, da je čas, da se začnemo o tej stvari pogovarjati in da gremo s to stvarjo naprej …« Če bi bil mladi mož iz SMC bolj načelen in manj politično konformen, bi vedel, da zdaj ni pravi čas, da se o priznanju Palestine razprava odpre, ampak skrajni čas, da se razprava zapre in odloči. Poslanec NSi Horvat je v isti oddaji rekel, da moramo paziti, da pri odločanju o vprašanju Palestine ne zanemarjamo naših »transatlantskih povezav«. Morda lahko poslancu Horvatu pomagamo preskočiti zadrego: ti isti transatlantski partnerji so nasprotovali tudi slovenski samoodločbi. In mi s samoodločbo nismo upoštevali priporočil transatlantskih partnerjev.