Klofute

Janko Lorenci

21. 11. 2014  |  Mladina 47  |  Kolumna

Predstavo Igra o Antikristu (o vlogi cerkve v mariborskem finančnem polomu) je spremljalo veliko pričakovanje. Sledila sta še večje razočaranje in plaz uničujočih kritik. Disput se je prav razvnel šele potem, ko je Horvat, Antikristov režiser, kritičarki Zali Dobovšek, ki ga je zmlela v prah, pisno prepovedal, da bi še hodila na njegove predstave, in zagrozil, da jo bo oklofutal, kot je ona verbalno njega. Kritiki so se nato družno spravili nanj in zvečine pokazali več besa kot Horvat v svojem pismu, kar je, skupaj s previsokimi pričakovanji, nekoliko škodilo njihovi nepristranskosti in umetniški občutljivosti. Nekaterim kakor da so klofute prišle kot nalašč.

Klofute so fizično-simbolni napad na nekoga, ki ga sicer nočeš pokončati, ponižati pa. A niso vse smrtno resne. Lahko jih vzameš kot folkloro, posebno zanimivost v nadpovprečno strastnem svetu umetnosti. Zato se nanje ne gre, zlasti če niti niso bile prisoljene, odzvati z ognjem in mečem, recimo z medijskim bojkotom Horvatovih predstav, kot sta predlagala posebej stroga kritika. Predstava tudi ni bila, si drznemo reči, tako pošastno zanič, kot se je glasila splošna kritiška sodba. Gledalstvo v CD ji je, bodočim ocenam v brk, navdušeno ploskalo. Torej je nekaj svojega aktivističnega namena – senzibilizacijo ljudstva glede nečiste zveze cerkve, kapitala in svetovnega reda – dosegla. S kritiki, publicisti in sploh ljudmi javne besede pa je pogosto tako kot z meteorologi; če napoveš poplave, potem pa jih ni, ti to vsi oprostijo, saj si oddahnejo, če se zgodijo, pa imaš seveda prav. Skratka, varneje je napovedati povodenj in napisati negativno kritiko.

Tako ali drugače, medijski trušč v zvezi z Antikristom se je vnel in ostajal pri življenju predvsem zaradi dveh Horvatovih smešnih, zelo neusodnih in za predstavo povsem nepomembnih groženj (prepoved obiska predstave in klofuta). Nekateri so režiserjevo grozilno pismo razglasili celo za napad na avtonomnost in svobodo (medijev in kritike). Te branilce svobode je nekoliko zaneslo. Horvatu pač lahko priznamo, da generalno spada med tiste, ki svobodo branijo, ne pa naskakujejo. Tudi žensk ne klofuta redno, kolikor je znano. Predvsem pa sta medijska avtonomnost in svoboda, če ostanemo pri tem, ogroženi od čisto drugih ljudi in sfer.

Ogroženi sta res. Govorimo o resnih, kakovostnih medijih, zlasti tiskanih. Naklade jim usihajo v Ameriki in Evropi, mnogi ugašajo. Nazadujejo tudi slovenski mediji. Naklade resnih dnevnikov so se od leta 2007 do 2012 znižale za tretjino in se še znižujejo, Večer po prodaji kot resen dnevnik morda že ugaša. Vedno bolj upehana je tudi javna tv; materialno ji za zdaj ne gre slabo, ker jo podpira javni denar, gledalci, zaradi katerih je, pa jo počasi zapuščajo. Vsem naštetim krade konzumente napadalna rumena in komercialna konkurenca. Redi se zaradi slabosti resnih bratov in splošne usmerjenosti družbe, ujete v pasivnost, nezanimanje za skupno dobro, potrošništvo, širjenje revščine …

Kapitalu in politiki tak razvoj godi. Lastniki tisk privijajo z »racionalizacijami«, mediji se zato deprofesionalizirajo. To jim dodatno pobira bralce, gledalce, poslušalce. Toda ceh o svoji ogroženi eksistenci v glavnem molči. Res pa je lahko resen medijski pogovor o novinarski nesvobodi kočljiv, zlasti če ga pelješ na konkretni ravni, na primer o Delu, Dnevniku, Večeru, RTV … Tu so lastniki, politični botri, notranji oportunisti.

Izobraženih ljudi je vedno več, resni mediji pa izgubljajo občinstvo. Torej lahko rečemo, da je nekaj narobe ne samo z ljudstvom, ampak tudi z mediji. Največja nesvoboda je nezavedanje, da si ujet, nesvoboden. Glavnina resnih medijev na Zahodu in pri nas se ne zaveda ali noče vedeti, da služi utrjevanju ureditve, ki pospešuje neenakost, koncentracijo bogastva, razgrajevanje javnih služb … neoliberalizacijo, z eno besedo. Medijski glavni tok je hočeš nočeš glasnik politekonomskih elit. Tudi tak je nepogrešljiv in korektor številnih anomalij, gledano scela pa pomaga utrjevati status quo, ki med drugim uničuje srednji razred – poglavitnega bralca, gledalca, poslušalca resnih medijev. Elitam in s tem posredno medijem ljudstvo tudi ne zaupa. Mainstreamovsko novinarstvo tako polagoma, a nezadržno spodkopava samo sebe.

Ali z drugimi besedami: v časih neoliberalizma ne moreš biti družbeno koristen in perspektiven medij (levi ali desni), če zagovarjaš ali slepo sprejemaš neoliberalni kapitalizem, vtikaš glavo v pesek ali se greš kameleona.

Kam vodi medije taka klavrna in samodestruktivna vloga? Napovedi so v glavnem temačne. Wolfgang Michal pravi, da bodo v prihodnosti živela tri novinarska plemena: od države podpirano, ki pa bo prav zaradi te podpore bolj ali manj anemično; zasebno, ki bo čisti propagandist kapitala in politike; gverilsko, majhno, a radikalno, bojevito in pod stalnim pritiskom.

Resni mediji se bodo, Michalove napovedi gor ali dol, ravnali po širših družbenih premikih, ne pa premiki po njih. Njihov vpliv je omejen, obstaja pa nedvomno, je pomemben in žal statusquojevski. Lahko pa bi bil izrazito pozitiven – če bi, dokler je še čas, zamenjali tabor – izstopili iz »aparata opravičevanja« in prešli v družbeno opozicijo. To bi bil (bo?) dolg, tvegan, a za lastno preživetje nujen korak stran od sprege s politiko in kapitalom, ki nimata ničesar na svetu raje od glasnega in slastnega medijskega disputa o umetniških zaušnicah in podobnem. Ah, kako sladke klofute. Toliko slajše, ker so povračilne zaušnice kritikov padle po družbeno angažiranem režiserju. Štuhec si jih je izrezal.