Stara mantra

dr. Bogomir Kovač

21. 11. 2014  |  Mladina 47  |  Ekonomija

Ekonomskopolitični okvir Cerarjeve administracije ostaja nespremenjen, kot bi prebirali in razpravljali o ekonomski politiki pred tremi ali štirimi leti. Podobne težave glede rasti, brezposelnosti, fiskalne konsolidacije, zadolženosti, fiskalnih in monetarnih evropskih zavez, domala enaki ekonomski argumenti in politično sporne smeri reševanja. Hkrati pa smo zamenjali tri vlade in očitno še vedno ne razumemo, kaj je problem in kje so rešitve. Ključna težava postaja politična stabilnost kot pogoj ekonomskih sprememb. Znašli smo se v krizi državne suverenosti, vodijo pa nas politični nevedneži.

Politična filozofija nove vlade ostaja v starih, že preigranih okvirih. Domačo ekonomsko politiko usmerjajo zunanji pogoji. Najbolj nas zamejuje evropska komisija zaradi makroekonomskih neravnotežij in presežnega primanjkljaja. Tu je tudi ECB s svojimi monetarnimi ukrepi in novo bančno unijo, ki zadeva tako aktivnost bank kot tudi način zadolževanja države. Pomembni so kajpada »finančni trgi«, ki jih vedno znova »skrbi za svoje prihranke«, kot pravi finančni minister. Tu so tudi vplivne države, zlasti Nemčija, ki nas presoja glede varčevalnih ukrepov in usode nemških podjetij pri privatizaciji. Veliko pogojev in moči, toda malo pameti in pomoči.

Vladi in vodstvu BS se zdijo razmere frustrirajoče. Vsi nekaj pričakujejo in zahtevajo, presojajo in grozijo. Evropska komisija maha s sankcijami, ECB z dodatnimi zavezami glede bančnih dokapitalizacij, »finančni trgi« z dražjim zadolževanjem, Nemčija pritiska z želeno privatizacijo … Težava zunanjih pogojev je v tem, da delujejo benigno. Vsi zunanji deležniki namreč ne ponujajo uporabnih rešitev. Toda koristni so drugače. Ponujajo politični odvod, ki omogoča domačim nosilcem ekonomskih politik alibično držo. Zunanji pogoji usmerjajo notranjo ekonomsko politiko, pravijo, zunanje zaveze determinirajo naše notranje odločitve. Ni pomoči, takšna je usoda. Ko politika postane stvar usode, preneha biti politika. Politiki se spremenijo v razlagalce tujih ciljev, izvrševalce tujih strategij in ideologij, ne glede na njihove protislovnosti in dosedanjo neuspešnost.

Tudi tokrat vlada ponavlja staro mantro. Javnofinančno konsolidacijo postavlja v ospredje in upa, da bo s tem rešila ekonomsko vprašanje rasti in politični problem razvojnega konsenza. Argumenti, ki jih beremo konec leta 2014, so podobni kot leta 2012, ista političnoekonomska filozofija in metoda bedastih »zujfarskih rezov«. Rezultat je znan, ekonomska recesija in politična kriza. Če kaj, potem je vlada AB to bolje dojela kot Cerarjevi. Preprosto, orgija tujih »finančnih trgov« in domačih bank, nespametne poteze menedžerskih vodstev v podjetjih in povečanje dohodkovne in premoženjske neenakosti ne smejo obležati na plečih davkoplačevalcev. Zato je rezanje socialne države ne samo politično nepravično, temveč tudi ekonomsko nevzdržno. S fiskalno logiko preprosto ne morete politično-ekonomsko obvladovati države.

Smo nekakšna »Zwischen Europa«, kot pravi Kundera, nekaj vmes, brez kompasa in vsebine.

Ekonomika varčevanja ima več kot dvatisočletno zgodovino. Toda že v antiki je »austeros« kot varčevanje pomenilo omejevanje argumentov, razlage. Tudi sedanje dokazovanje »varčevalne politike« je bolj politično-ideološke kot teoretsko-praktične narave. V zadnjem obdobju je vendarle postalo jasno, da recesije grobo fiskalno prilagajanje ne odpravlja, temveč jo poglablja. Stara ideja, da agregatno povpraševanje ne more vplivati na rast in brezposelnost, kar je v središču Phelps-Friedmanove teze (NRH), se je že pred desetletji umaknila neokeynesianskemu spoznanju, da je za ekonomsko politiko ključno obvladovanje pričakovanj (EMH). Težava je v tem, da pričakovanja niso zgolj ekonomska, temveč tudi socialna in politična.

Toda nekateri Keynesa ne berejo, drugi ga težko razumejo. Recimo njegovo opozorilo, da je politiko prilagajanja (omejevanja) plač mogoče izpeljati v zelo avtoritativni družbi, hkrati pa je stabilnost nominalnih plač in zaposlenosti kratkoročno najboljša rešitev. Prave izhode iz krize moramo zato iskati drugod. To je politična in hkrati strokovna odločitev. Če je ključna rast, potem do nje ne pridemo s fiskalno konsolidacijo, temveč z menedžiranjem povpraševanja, socialna in politična kredibilnost pa je rdeča nit. Ljudje trošijo, varčujejo in investirajo, če zaupajo sebi, drugim, državi … Zato ni toliko pomemben obseg, temveč tip varčevanja, dinamika fiskalne konsolidacije in izbira, kdo naj nosi breme stabilizacije. Varčevanje bi morali vezati na obvladovanje kakovosti poslovanja javnega sektorja in ne na abotne intervencije. Dinamiko fiskalne konsolidacije narekuje obujanje rasti in ne obratno. Breme stabilizacije naj nosijo lastniki kapitala in bogati, povzročitelji in ne žrtve te krize. Vsega tega v argumentaciji novega Zujfa ni in to postaja osrednja pomanjkljivost Cerarjeve vlade.

Problem EU in Slovenije postaja vsiljeni nemški ordoliberalizem. Toda nemška varčevalna politika ima domačo politično podporo, deluje pa zato, ker Nemčija v EU vodi igro, svoj »Sonderweg«, ki ji ustreza. Znanec mi pravi, da smo pri tem drugi svobodni, tako pri izbiri žene, biznisa in države, le avto in pes morata vedno biti nemška. Dokler ne bodo Cerar, Mramor in Jazbec dojeli, da je politika javni interes, suverenost pa se začne na domačem dvorišču, bodo namesto Rousseauja pač doživljali Hobbesa. Suverena oblast šele omogoča »status libertatis«. Toda zato bi morali gospodje braniti suverenost te države na okopih bančnih stresnih testov, izbrisanih lastnikov vrednostnih papirjev, logike fiskalnih pravil in smiselne privatizacije … Za zdaj tega ne zmorejo, ker kot politiki nočejo razumeti politike.

Zato smo za zdaj nekakšna »Zwischen Europa«, kot pravi Kundera, nekaj vmes, brez kompasa in vsebine. Pozabite Mozarta, potrebujete Salierija, nam pravijo drugi. Toda mi še z Avseniki ne vemo, kaj bi.