Privatizacija torej?

dr. Bogomir Kovač

28. 11. 2014  |  Mladina 48  |  Ekonomija

Privatizacija dobiva v Sloveniji ireverzibilno naravo, kot poplave in druge naravne nesreče. Nima niti legitimne podpore niti ustreznih legalnih temeljev, ljudje ji nasprotujejo, privatizacijska pravila igre ne obstajajo. V zmešnjavi vladnih menjav, neustreznih institucionalnih rešitev in katastrofalnih kadrov-

skih zasedb poteka izsiljena privatizacija kot del normalizacije državne lastniške strukture. Akterji, od SDH do DUTB, politikov in menedžerjev, brodijo po privatizacijskem močvirju. Povsem očitno privatizacijsko igro vodijo drugi, mi pa se bedasto sprenevedamo. Toda na čigav račun?

Abotnostim ob privatizacijski sagi ni videti konca. Na eni strani privatizacija postaja odrešujoči mit slovenske politike, hkrati se z njo uresničujejo cilji in interesi drugih, od Bruslja do Berlina in famoznih finančnih trgov. Zato so zunanje presoje Slovenije pomirjajoče, zato Merklova in Gauck ne zamudita nobene priložnosti glede interesov nemških investitorjev, zato so pribitki na obresti nizki in novo zadolževanje nima ovir. Privatizacija ni politično-ekonomski problem, če vemo, zakaj jo izpeljujemo, in če je to del začrtane razvojne politike. Praviloma zahteva dobre ekonomske in stabilne politične institucije in ne obratno, da bomo s privatizacijo oboje šele dobili. Toda nobeden od teh pogojev znova ni izpolnjen, zato smo spet sredi brezglave privatizacijske improvizacije. In to je ključna čer te države.

Ponovimo staro mantro. Močan javni sektor in državna regulacija sta fenomen 20. stoletja. Zgodovinsko sta se pojavila zaradi zloma tržnega liberalizma in velike depresije, povojne izgradnje gospodarstva, pa tudi socialne države kot alternative komunistični zablodi z državno lastnino. Začetek osemdesetih je prinesel zlom povojnega keynesianizma, privatizacija, deregulacija in financializacija so postale z desne in leve globalna ideologija tržnega kapitalizma. Toda po štiridesetih letih sistematične privatizacije, ki je posegla na vsa področja biznisa, socialne države in javnih dobrin, s prevrati v postsocialističnih državah vred, zgodba ni enoznačna. Pretirana privatizacijska vnema je politično pokopala Thatcherjevo in mnoge druge, na globalni ravni pa je državni sektor ohranil svojo vlogo in moč, sedanja velika recesija ga je v celo utrdila. Leviatan se na začetku 21. stoletja torej celo vrača, v novih oblikah državnih regulacij, intervencionizma in drugačnega razumevanja lastnine.

Nekaj ilustrativnih številk. Forbes v svoji reprezentativni statistiki med 2000 najvplivnejšimi podjetji našteje deset odstotkov državnih, štiri od desetih največjih skupaj obvladujejo več kot šest odstotkov svetovnega BDP-ja. Samo državni skladi razpolagajo z več 5000 milijard dolarjev, največji, norveški, meri skoraj 900 milijard dolarjev, odstotek globalne tržne kapitalizacije. Lastniške strukture se globalizirajo in koncentrirajo, korporativni modeli centralizirajo in diferencirajo, lastniška omrežja postajajo zaradi prevlade finančnih institucij vse bolj kompleksna in nepregledna. Privatizacija pri tem ni več enosmerna ulica brez priziva. Dokazi o njeni ekonomski superiornosti so teoretsko in praktično zavajajoči, nekaj zaradi spornih ideoloških premis, predvsem pa zaradi manipulacij s časovnimi serijami podatkov in neprimerljivosti eksogenih pogojev in endogenih razvojnih modelov družb.

Logika, da država s privatizacijo pridobi, ker bodo podjetja učinkovitejša in finančno stabilnejša, pomeni, da naj bi privatizirana podjetja povečala poslovanje. To pomeni višje plače in dobičke (višji davčni prihodki), zaposlenost (nižja brezposelnost) in finančno stabilnost (manj subvencij in dokapitalizacij). Toda zato ni nobenih zagotovil. Vse je odvisno od učinkovitosti vodenja privatiziranih podjetij, tveganja naj bi prisilila lastnike v boljše korporativno upravljanje. Toda to krizo so zakuhala zasebna in ne javna podjetja, zasebni in ne javni interesi. Torej dolgoročno privatizacija sama po sebi ne prinaša rešitve, prej nove krizne probleme in državni intervencionizem.

Nobena privatizacija ne more rešiti problema učinkovitejšega upravljanja in vodenja državnega premoženja. Države preprosto ni mogoče do kraja privatizirati. To vedo celo ameriški republikanci. Torej bo treba najti rešitev. V Sloveniji morata tako SDH kot DUTB, dva osrednja privatizacijska nosilca, delovati učinkoviteje, dosledneje in brez korupcijskih zank. Imamo dva ducata privatizacijskih tehnik, uporabljamo bolj eno, pa še to slabo. Državljani javno zavračajo takšen model in način privatizacije. Upravičeno. In če nima politične legitimnosti, se politiki, vlada in vodstva DUTB in SDH ne morejo sprenevedati. Kdaj je kakšen predsednik vlade ali odgovorni minister predstavil okvire privatizacijske politike, kje so izračuni, kaj nam prinaša, kje analiza tveganja … To so elementarni koraki. Seveda ne vemo, kakšni so korporativni model, strategija in način vodenja SDH ali DUTB glede prestrukturiranja in privatizacije podjetij. Tu niti zmedenost vodstva SDH niti cinizem vodilnih v DUTB ne pomagata. Tu gre za profesionalnost dela, etično držo in pika. Če bi kot temelj in merilo uvedli evropski model poslovne odličnosti, ki je mimogrede v domeni vlade RS, bi lahko vrednotili spremembe podjetij, pa tudi učinkovitost upravljanja in vodenja SDH in DUTB, z nagradami vodilnih vred.

Privatizacija ne odpravlja tržnih napak, morda kakšno državno. Vlada mora postati dober gospodar, sicer je ne potrebujemo, biznis mora postati politično odgovoren, sicer morajo menedžerji oditi (OECD). Makiavelistično privatizacijo, prodati poceni, hitro in zahrbtno, bi morali odpraviti. S privatizacijo sledimo socialnim ciljem za državo, ne ekonomskim ciljem za zasebne lastnike. To je edino politično vodilo v skrivnost privatizacijskega razodetja.