Invazija Jugoslovanov

Heni Erceg

21. 11. 2014  |  Mladina 47  |  Hrvaška

Hrvaški mediji so zaskrbljeni zaradi razmer, ki so zavladale v Srbiji, potem ko so iz haaškega pripora izpustili vojnega zločinca Vojislava Šešlja, zaskrbljeni so zaradi zbiranja radikalcev na beograjskih ulicah, nacionalistične retorike iz devetdesetih let ... Zato je predsednik države pisal sodišču v Haagu, saj ga neizmerno skrbi, da bi bolni in nori Šešelj poleg Srbije destabiliziral še Hrvaško. A v resnici je predsednik spisal predvolilni politični pamflet, namenjen pravzaprav tukajšnjim desničarjem in zgolj formalno naslovljen na sodišče v Haagu, njegova sicer »stabilna« država pa je vse bolj podobna tisti izpred 20 let, prekleto nacionalistična, saj je v njej vojnim veteranom dopuščeno, da že več tednov grozijo z ulice sredi Zagreba, ki so jo zasedli.

Na njej so razpeli šotor in zdaj spijo v njem, kurijo na prostem, podnevi nad ognjem vrtijo raženj, nad zadimljenim prostorom pa so razobesili velike transparente z grozilnimi sporočili »izdajalcem« in »Jugoslovanom« v državnem vrhu. Tarnajo, kakšno krivico jim dela vlada, čeprav so v resnici privilegirani, saj imajo dohodke, precej višje od večine državljanov, njihov kolovodja na primer pa je lastnik podjetja za varovanje z veliko zaposlenimi, ki sklepa donosne posle z državo. Prav pred kratkim so ga osumili goljufij in nezakonitega poslovanja z aretiranim zagrebškim županom. Njihova nacionalistična retorika je preslikava tiste, ki jo je te dni slišati na beograjskih ulicah, njihova edina in popolnoma neutemeljena zahteva pa je zamenjava resornega ministra.

Ta je prostovoljec, ki je osem mesecev prebil v srbskih taboriščih, zdaj pa mu nekdanji tovariši dan za dnem grozijo s smrtjo in žalijo njegove svojce. Seveda je iz vsega tega razvidna groba politična manipulacija desne opozicijske stranke, ki ji je tudi pred letošnjimi predsedniškimi volitvami kot vedno na pomoč priskočilo njeno parapolitično krilo. Protestniki nosijo vojaške uniforme, čeprav je to zakonsko prepovedano, tako kot so prepovedana neprijavljena zborovanja ali vrtenje ražnja sredi mesta. Toda vse te prepovedi za privilegirano skupino braniteljev, pred katere zahtevami trepeta oblast, ne veljajo, gmotna nagrada za njihovo nevarno ulično razkazovanje moči pa je že tu v obliki pravkar sprejetega rebalansa proračuna, s katerim so zmanjšali sredstva vsem ministrstvom, samo že tako ali tako bogato ministrstvo za branitelje bo dobilo še dodaten denar.

Nihče si ne upa niti namigniti na nezakonitost zbiranja braniteljev, čeprav so institucije sicer precej stroge, kadar imajo opraviti z množičnim izražanjem nezadovoljstva. Ravno nasprotno, policija je več kot pripravljena sodelovati in ji še na misel ne pride, da bi posredovala bodisi zaradi fašističnih simbolov bodisi zaradi prav takih pozdravov. Zares nenavadno prilizovanje vladajočih ravno tistim, ki jih skušajo spraviti z oblasti.

Samo kak kilometer iz Zagreba, v mestecu Glini, pa so mestne oblasti pokazale izjemno odločnost pri preprečevanju vsakršne ulične anarhije in so sprejele odlok, da so zborovanja in žalne slovesnosti dovoljeni samo na pokopališču ali pod križem mestne katoliške cerkve. Povsod drugod se je prepovedano zbirati. Tako so s kratkim administrativnim postopkom pravzaprav zvito preprečile, da bi pred nekdanjo pravoslavno cerkvijo kdo izkazoval čast srbskim civilistom, ki so jih davnega leta 1941 pobili hrvaški fašisti. Takrat so pobili kar 500 meščanov srbske narodnosti, kar velja za največji množični zločin v tedanji državi, storjen zunaj koncentracijskih taborišč. Na kraju, kjer je stala pravoslavna cerkev – to so med vojno požgali –, so po drugi svetovni vojni postavili Spominski dom in namestili ploščo z imeni vseh pobitih meščanov srbske narodnosti iz Gline in Topuskega. Dom so leta 1995, po vojaški operaciji Nevihta, preimenovali v Hrvaški dom, spominska znamenja, tudi ploščo z imeni žrtev, pa so odstranili. Kljub temu je vsa ta leta žalna slovesnost v spomin na žrtve ustaškega zločina potekala na istem mestu, pred Hrvaškim domom, čeprav vedno v ozračju strahu in groženj, mestne oblasti pa so jo seveda bojkotirale. Spominske plošče niso nikoli namestili nazaj, zdaj pa je prepovedana še manifestacija.

Na to dejanje administrativnega nasilja, ki je celo v nasprotju z ustavnim določilom o svobodi zbiranja, Srbom pa ne dopušča niti, da bi bili žrtve, kaj šele, da bi bili enakopravni državljani, se ni odzval nihče z uradne levice ali iz osrednjih medijev. Premier je le nekaj nerazumljivega zamrmral v brk, seveda mu še na misel ne pride, da bi se ukvarjal s tem šovinističnim odlokom, še manj, da bi skušal spraviti k pameti oblast v nekem podeželskem mestecu. Kakorkoli že, posledica ideološkega spogledovanja s temeljnimi ustavnimi določbami je, da so žalno slovesnost v Glini, tiho obujanje spomina na žrtve brez ražnja in nacionalističnega ognja prepovedali, nezakonitega zbiranja desničarskih militantnežev v Zagrebu pa ne. Tak hinavski obraz kaže naša država, v kateri celo žrtve obravnavajo po etničnem ključu, in to tako, da so vse pravice tudi onstran groba rezervirane za Hrvate, pripadniki srbske manjšine pa so popolnoma brez pravic. Zares odličen prispevek k fašizaciji družbe – cinično sporočilo srbski skupnosti, da so ji žalne slovesnosti za njenimi mrtvimi sicer dovoljene, vendar samo pod hrvaškim pogoji. Torej pod katoliškim križem!