Neformacija

N'toko

28. 11. 2014  |  Mladina 48  |  Žive meje

Beseda »spremembe« je definitivno najbolj vroči buzz word v slovenski politiki ta trenutek. Politiki so doumeli, da ima javnost poln kufer vsega in od njih dejansko pričakuje, da bodo stvari odslej potekale drugače. Spremembe so hit jesen/zima 2014 in nihče si ne sme privoščiti, da ga volivci vidijo kot protispremembno naravnanega. Vedno v koraku z željami potrošnikov so strankarske PR-službe stopile v akcijo in praktično vsako dejanje njihovih šefov poskusile prikazati kot »dolgo pričakovano reformo«, »razbijanje statusa quo«, če ne že kar kot revolucijo. Tako so ustvarile vzdušje, v katerem so morebitni nasprotniki vladnih ukrepov vedno videti kot zaviralci napredka in nostalgiki po starih časih. Če nočete biti antichange, ste torej lahko lepo tiho in pustite vladi, da opravi svoje nujno reformatorsko poslanstvo.

Moč politike sprememb lahko opazujemo te dni, ko se sindikati javnega sektorja borijo proti vladnim rezom v plače delavcev. Gotovo javni sektor pesti cel kup problemov in anomalij. In seveda lahko rečemo, da so delavci, ki nočejo biti odpuščeni ali devalvirani, protispremembno naravnani, podobno kot so protispremembno naravnane srne, ki nočejo biti odstreljene. PR-ovci so poskusili ta dejstva izkoristiti v svoj prid, tako da so iz njih ustvarili medijsko pravljico o hudobnem sindikalnem zmaju, ki je ugrabil slovensko gospodarstvo in ga noče vrniti nazaj. In delovalo je! Ves teden gledam levičarske komentatorje, kako se mučijo zagovarjati javni sektor pred jezno, spremembam željno publiko. In gledam desničarske komentatorje doživljati orgazem za orgazmom, ko so njihovi izlivi sovraštva do sindikatov končno našli točko G širšega občinstva. Blatenje javnega sektorja je postala ena izmed točk, kjer konservativci izpadejo trendi in seksi, levičarji pa delujejo kot zafrustrirani kleriki. Čutil sem, kako se z vsako dobro besedo, ki jo izrečem o sindikatih, v očeh sogovorcev spreminjam v postaranega alternativca, ki noče naprej s časom. Strategija res deluje!

A preden me dokončno odpišete kot impotentnega prdca, ki se mu kolca po starih časih, mi dovolite, da utemeljim svoje dvome o tej zgodbi o plenilskemu sindikalnemu zmaju. Bolj ko se ukvarjam z njo, bolj se mi zdi, da nam medijski miti zamegljujejo pravo sliko o tem, kdo se v tej državi zares boji sprememb. Miti o sindikatih so namreč bolj namenjeni kritju hrbtov politikov in menedžerjev kot pa razbijanju statusa quo. Poglejmo si tri najbolj značilne:

MIT št. 1: Sindikati preprečujejo vladi, da bi uredila kaotični in neučinkoviti javni sektor.

Ali si delavci javnega sektorja res tako noro želijo ohranjati slabe razmere in gore nepotrebne birokracije? Dvomim, saj so to problemi, na katere ves čas opozarjajo prav sindikati, medtem ko so vlade mizerno neučinkovitost povečevale z vsakim novim ukrepom: zamrznitev napredovanja boljših delavcev, ukinitev spodbud za dodatno izobraževanje in seveda nižanje investicij in plač. Si lahko predstavljate, da delate v podjetju, kjer ne boste nikoli mogli napredovati, ne glede na to, koliko truda, inovativnosti in dodatne izobrazbe boste vložili? Da bodo vsi novi projekti blokirani zaradi varčevanja in da bo plača vsako leto nižja? Kolikšna je verjetnost, da bo to podjetje učinkovito in napredno? Analitiki, ki pridigajo o »uravnilovki« v javnem sektorju, si jo lahko nekam zataknejo, kajti za nemotiviranost delavcev so zaslužni predvsem oni.

MIT št. 2: Sindikati branijo visoke plače privilegirancev, ki hromijo gospodarstvo.

Res? Ste prepričani, da je nekaj deset tisoč delavcev, od medicinskih sester in gasilcev do učiteljev in strokovnjakov, ki opravljajo izjemno odgovorno delo v podstandardnih razmerah, privilegiranih? Težko zamerim delavcem, če se jim jebe za javno dobro sodržavljanov, ki o njihovem delu ves čas trobijo takšne nestrokovne ocene. Res je, v državnem aparatu se vsekakor pretakajo perverzna izplačila. Toda ta ne tečejo v obliki plač, pač pa v obliki perverznih dodatkov, sejnin in stroškov uprav, predvsem pa v javno-zasebnih partnerstvih, kjer funkcionarji skozi koncesije prelivajo javni denar v svoje privatne firme. Biti dobro plačan v javni službi je namreč parazitsko, ko pa si iz istega naslova dobro plačan v zasebni sferi, ta transakcija postane hvalevreden posel. In glej ga, zlomka, na vse to nas sindikati opozarjajo že leta. Na drugi strani pa politiki in gospodarstveniki, ki si tako želijo poseči v plače javnih delavcev, nočejo poseči v mreže, ki zares hromijo gospodarstvo. Seveda ne, saj so jih sami skrbno vzpostavljali desetletja.

MIT št. 3: Sindikati javnega sektorja niso solidarni z mladimi, brezposelnimi in migranti.

Od kod prihaja takšno moraliziranje? Če že govorimo o moralnih dolžnostih državljanov, se raje vprašajmo, za koliko so si solidarnostno znižali plače Slovenci v najvišjem dohodkovnem razredu. Njihova solidarnost z ljudmi v stiski se kaže tako, da so svojim delavcem nižali plače, sebi pa davke. In ljudje, ki so rezali socialne transferje, ukinjali štipendije, siromašili javne storitve in spodbujali prekarno delo, se zdaj nosijo kot plemeniti varuhi malega človeka, ki bodo zanj ubili grozečega sindikalnega zmaja. Vsi ukrepi sindikatov in drugih nevladnih organizacij za izboljšanje razmer mladih prekarcev, študentov, pripravnikov in delavcev migrantov, ki jim politika ni hotela prisluhniti, pa so bili izpuščeni iz medijske zgodbe.

Ob vsem tem mi ne preostane drugega, kot da čestitam genialnim PR-strategom in novinarjem za njihov enkraten dosežek. Uspelo jim je prepričati Slovenijo, da svoje delavce doživlja kot grožnjo, direktorje pa kot njihove žrtve. Ščitenje delavcev je postalo represija, rezanje plač pa dobrodelnost. In opravljanje nujnih javnih storitev vas naredi parazita, odpuščanje pa vas naredi heroja. Kapo dol, globok poklon. Toda komu takšna slika koristi? Ko bomo premogli treznejši pogled na razmerja moči v naši državi, bomo zmogli tudi reformirati javni sektor, do takrat pa bo edina sprememba na meniju še naprej nižanje življenjskega standarda delavcev.