Oficir z vrtnico

Heni Erceg

5. 12. 2014  |  Mladina 49  |  Hrvaška

Opozicijska desnica je za bližajoče se predsedniške volitve izbrala zanimivo kandidatko, žensko trde roke, pred katero menda trepetajo vsi, ki se drznejo dihati tudi samo za kanček drugače, kakor predvideva matrica zadrte hrvaške desnice. Kajti izkazalo se je, da gospa Kolinda Grabar Kitarović ni zgolj neškodljiva »barbika«, za kakršno jo je razglasil protikandidat, sedanji predsednik države – pripomnil je, da ni dovolj samo videz, ampak je treba znati tudi kaj povedati –, temveč ravno nasprotno, jeklena dama, ki je, kot se je pohvalila, »opravila že z marsikatero oviro«.

»Ko sem bila ministrica, sem dojila drugorojenca, čemur so se čudili po vsem svetu, bila sem prva veleposlanica v ZDA in prva ženska na enem od najvišjih položajev v Natu,« poudarja gospa Kitarović in dodaja, da ji poveljniki v zvezi Nato in Afganistanu še vedno pravijo »tista, ki jo je treba ubogati«. Tako torej govori dama, ki se je na Hrvaško vrnila iz sinekure v zvezi Nato in trdila, da je dala odpoved in pustila to dobro plačano službo samo zato, ker ni več mogla gledati, kako ji propada domovina. Zaradi tega se je odločila, da bo postala predsednica in bo državo končno potegnila iz gospodarskega, moralnega in vsakršnega drugega blata. Toda kmalu se je razvedelo, da se bo gospa v resnici lahko vrnila na delovno mesto v Severnoatlantskem zavezništvu, odobrili so ji le polletno neplačano prekinitev delovnega razmerja. Torej se je dobro zavarovala, če bi nemara izgubila na volitvah, kar je čisto mogoče, saj imajo Hrvatje svojega sedanjega predsednika radi. Mož je popolnoma po meri priporočene družbene mentalitete prilagodljivosti in je lahko lev ali desen, privošči si ščepec nacionalizma tu in malo liberalizma tam. Tako predsednik Josipović že leta in leta deluje v skladu s svojim podeželanskim umom, brez vsakršnega državniškega zanosa.

Njegova protikandidatka pa je bliskovito prehodila pot od uvodne laži do profašistične usmerjenosti in se je s svojo retoriko resnično vrhunsko vključila v vse retrogradne procese, značilne za tukajšnjo skrajno desnico. Zavzema se celo za kemično kastracijo pedofilov, češ da gre za nepopravljive hudodelce, čisto drugačen, še posebej nežen odnos pa ima do vojnih zločincev. V skladu s tem namerava prihodnja hrvaška predsednica, potem ko bo prepovedala kakršnokoli obujanje spominov na Jugoslavijo ali antifašizem, med svoje svetovalce povabiti generala Mirka Norca, človeka, ki je bil zaradi vojnega zločina nad civilisti obsojen na 15 let zapora, človeka, ki je rad pobijal starce po srbskih vaseh in potem do tal požgal njihove domove. Gospa Kitarović je svojo odločitev prikupno upravičila z ugotovitvijo, da je Norec »že plačal dolg državi«, kot da bi bil utajil davke ali bil kaznovan za nepomemben prometni prekršek.

Ubij, plačaj in se vrni! – to bi bil kratek povzetek sramotnega recepta te političarke, ki namerava razvpitega vojnega zločinca najprej rehabilitirati, potem pa ga celo vključiti v skupino predsedniških svetovalcev. Toda to sploh še ni vse, ta nekoč znotraj desničarske stranke popolnoma nepomembna oseba, ki je posebno naklonjenost do vojakov očitno začutila med službovanjem v zvezi Nato, misli rehabilitirati še druge generale, ki jih je leta 2000 upokojil nekdanji predsednik Stjepan Mesić. Na tedanjem seznamu razrešenih so bila vsa zveneča imena med hrvaškimi generali, tudi nekateri od tistih, ki so bili pred haaškim sodiščem obtoženi vojnih zločinov, potem pa oproščeni, ker se je to sodišče brezvestno odločilo za odpravo kategorije poveljniške odgovornosti. Tako so se spet znašli na prostosti številni častniki in »vojvode«, celo sam Šešelj. Kakorkoli že, Mesić se je za ta korak odločil, ker so se gospodje generali, opogumljeni z nacionalistično avreolo, ki so si jo pridobili, ukvarjali s politiko s stališča vojske in oblast klicali na odgovornost zaradi »kriminalizacije domovinske vojne« in brezbrižnosti do braniteljev, vsega tistega torej, kar je še danes razlog za nacionalistični punt v državi. Kaplja čez rob pa je bilo odprto pismo, ki ga je na javnost naslovila skupina teh častnikov, mogoče pa ga je bilo brati tudi kot poziv k državnemu udaru.

Predsedniška kandidatka nacionalistične desnice misli te ljudi rehabilitirati, ker so menda »za Hrvaško žrtvovali prav vse«, namerava pa tudi politično obuditi od mrtvih in zaposliti celoten tako imenovani generalski zbor, kar 67 ljudi, nekdanjih vojakov, ki naj bi ji svetovali pri vprašanjih obrambe in zaščite nenehno ogrožene države. Zdi se, da si gospa Kitarović Hrvaško predstavlja kot manjšo utrdbo, v kateri bo vladala vojaška hunta, sestavljena iz številnih nekdanjih klatežev, kriminalcev, pripadnikov Tujske legije, ki so jih po vojni in dobro opravljenem etničnem čiščenju srbskega prebivalstva nagradili z bencinskimi črpalkami, ribogojnicami, različnimi donosnimi posli in povzdignili v nacionalistične simbole, o katerih nihče niti za hip ne podvomi. Popolnoma naravno je, da se v tako častitljivi družbi znajde tudi obsojeni vojni zločinec.

Zaradi tega si ni težko predstavljati, kako bi bila videti ta vojaška posvetovalnica pod predsedstvom dame, »ki jo je treba ubogati« in ki rada poudari, da je, ko je bila še Natova uradnica, kar pogosto »s pestjo udarila po mizi«. Zdaj pa je kot navita igračka, skozi usta katere v resnici govori njena mračnjaška, nevarna, nacionalistična stranka, ki se že pripravlja, da se bo spet zavihtela na oblast.

Resda lahko po mizi udarja tudi ona druga, maloštevilna Hrvaška. Vendar samo z glavo.