Neodvisni
Temeljna značilnost prehoda iz komunizma v kapitalizem je bila poleg demokracije in sproščene zasebne podjetniške iniciative seveda zamenjava elite. A ne zamenjava v tem preprostem smislu, da so prejšnje elite komunizma zamenjale nove elite kapitalizma. Ne, zamenjali sta se tudi narava in značilnost elite. V komunistični ureditvi je elito sestavljala predvsem politična vrhuška, zvezna, republiška do lokalne, danes je elita ekonomska in finančna.
Pri tem pa nastane absurd: mediji v postkomunističnih državah svojo neodvisnost še vedno dokazujejo seveda predvsem s kritiko politike in politikov – in absurd je v tem, da jim to celo uspeva. A politiko je v postkomunizmu dejansko lahko kritizirati, ker se je njena moč zmanjšala, danes je bolj kot kadarkoli ujeta med močne interese, kar navsezadnje kaže tudi razširjenost lobiranja in korupcije. Politika je seveda lahko slaba, ni pa vir moči. Moč je danes pač drugje – v kapitalu. Nič novega. Toda na tej točki mediji padejo: ko pridemo do interesov ekonomske elite, se mediji od Hrvaške do Poljske vedejo enako uslužno, kot so se vedli do komunistične elite. Enako, kot je večina medijev do sredine osemdesetih let onemogočala kritiko režima, danes vsako misel, ki kakorkoli ogroža interes finančne elite, nepopustljivo raztrga, nosilca te misli pa diskreditira. Kar je počelo glasilo partije Komunist v komunizmu, počne za današnje predstavnike moči, torej za finančno elito, časnik Finance. Pa da ne bo nesporazuma: ne želimo reči, da so novinarji ali uredniki podkupljeni. Niso, kot niso bili podkupljeni v času komunizma. Tako kot zna politika, zna tudi kapitalska elita novinarjem dajati občutek, da so se ji približali, da so njen del, da so del nekega višjega, privzdignjenega dvora. Noam Chomsky ves čas poudarja, da za deviacije medijev ni potrebna teorija zarote. In res ni. Vse poteka na najpreprostejši človeški ravni.
Serge Halimi, kritik francoskega novinarstva, v knjigi Novi psi čuvaji pravi: »Celoten ideološki aparat podpira gospostvo tistih, ki že imajo avtoriteto in bogastvo. Seštevek podložnih, ki jih držijo na distanci, in nepodložnih, po katerih nenehno udrihajo z gumijevko, širi kraljestvo konformistične misli.« Prav neverjetno je, kako rado novinarstvo utrjuje svoje prepričanje o lastni neodvisnosti z brezkompromisnostjo do politike. Seveda so novinarji pripravljeni kritizirati tudi ekonomsko elito: a le padle angele in tiste, ki niso del osrednjega kroga. Zlasti pa si novinarstvo ne upa biti kritično do ideologije, ki jo širi tisti, ki ima dejansko moč, torej kapitalska elita. Vendar to ni le značilnost Vzhoda, enake težave imajo tudi na Zahodu. Poglejmo samo slovensko javno televizijo: v zadnjih letih se je spremenila v res popoln servis ekonomske elite. Pa ne mislimo le na podložno vedenje do vsakega podjetnika, ki lahko drzno uči državo davčnih pravil, medtem ko redno utaja davke na raznih otokih, mislimo tudi na nesmiselne oddaje tipa Prava ideja, ki do ideologije finančne elite gojijo naravnost religiozen odnos. In mar ni absurdno opazovati na primer voditelje Odmevov, ki se petelinijo nad politiki, ko pa pride v goste predstavnik finančne elite, se do njega vedejo kot prej do kakšnega komunističnega velikana. Kar reče, je prav in dobro. Kritika privatizacijskega načrta in razprodaje državnega premoženja, ki ga je ta elita zasnovala, je v medijih danes obravnavana trdo in neusmiljeno kot kritika enopartijskega režima, kritika bruseljskih načrtov pa kot napad na zvezno vlado v času Jugoslavije. Ste morda v osrednjih oddajah na nacionalni televiziji zasledili kakšen prispevek o peticiji proti razprodaji premoženja, ki jo je podpisalo več kot 9000 ljudi? Ne. Pa je novinar obiskal uredništvo, se pogovarjal z nekaterimi prvopodpisniki, a prispevek ni bil objavljen. Ker se jim zdi že sama razprava o tem nekaj nezaslišanega. Elita pravi, da je razprodaja nujna.
Nič novega. Omenjeni Halimi je že leta 2001 napisal: »Enoumje ni nevtralno, se ne spreminja in ni podobno ničemur drugemu. V ideološko izrazje, ki teži k univerzalnemu, prevaja interese kapitala, torej interese tistih, ki jim pravimo trgi, se pravi velikih podjetnikov, ki stojijo za vsem. Izvira iz mednarodnih ekonomskih institucij, ki uporabljajo in izrabljajo ugled in sloves nepristranskosti. Dela se, da je z lastno močjo voljene politike podvrglo svojim zapovedim, ‘edini mogoči politiki’. Tisti politiki, ki je ‘neizogibna’, tisti, ki ima poroštvo bogatih. Popustiti tej misli pomeni sprejeti, da rentabilnost postane povsod pomembnejša od družbene koristnosti, pomeni spodbujanje preziranja politike in prevlado denarja.«
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.