Grega Repovž

19. 12. 2014  |  Mladina 51  |  Uvodnik

Pogum

Dobro leto je trajalo, da je zgodba o nujnosti privatizacije, ki sta jo iz bruseljskih dvorov nazadnje prinesla premierka Alenka Bratušek in finančni minister Uroš Čufar, v javnosti začela razpadati. Pred javnost je bila postavljena kot nujna žrtev, ki je bila potrebna, da k nam ni prišla tako imenovana trojka. Ali nam bodo zapirali delovna mesta, šole in bolnišnice ali pa bomo dali na trg izbranih 15 slovenskih podjetij. Danes tudi ni več nobenega dvoma, kako ta igra poteka: predsedniki vlad močnih evropskih držav dajo soglasje k pomoči oziroma jamstvom neki državi, če od tega kaj imajo. Ne oni osebno, če imajo kaj od tega nemška podjetja, saj ima to tako in tako multiplikativne in pozitivne učinke na celotno njihovo gospodarstvo. Ni več nobenega dvoma, da je nemška vlada soglasje k pomoči pogojevala – seveda neformalno – s prodajo nekaterih podjetij. Seveda nobeni slovenski vladi ni treba zagotoviti, da bodo ta podjetja res prodana nemškim podjetjem – a ta so tista, ki imajo malodane edina v Evropi kapital in močan strateški interes, da obvladujejo ta del Evrope. Tako močan strateški interes, da so pripravljena ponuditi več, saj obvladujejo že toliko podobnih družb, da hitreje in lažje pridejo do potrebnih sinergij.

Ne gre za obsojanje Nemčije. Kar počne, je spoštovanja vredno. Nemci skrbijo za dolgoročno stabilnost in moč svoje države. Imajo državnike, ki razmišljajo dolgoročno. Kot je spoštovanja vredno, da je ameriška administracija omogočila, da so podjetja z lestvice ‘Fortune 500’ v zadnjem desetletju odkupila za več kot 7000 milijard dolarjev svojih delnic, da bi jih tujci težje pokupili. Vse to se dogaja v zibelkah kapitalizma. A vrnimo se v Slovenijo. Vlada Mira Cerarja postaja glede privatizacije previdnejša, očitno je, da se tudi sam predsednik zaveda, da javnost ni pripravljena te razprodaje kar tako podpreti. Ni presenetljivo, da je ravno v trenutku, ko so začeli ljudje ostro negodovati zaradi nameravane razprodaje, v javnost prišel nov dokument s še večjim naborom podjetij. Taktika je bila že uporabljena: zdaj se bo govorilo le še o razširjenem seznamu, vlada bo zagotavljala, da navedbe ne držijo, izhodiščni seznam podjetij pa se bo zaradi tega zdel manj sporen. Mar nismo to že videli ob prvi predstavitvi seznama, ko je bivša predsednica vlade govorila, da bi sicer prišel tuji upravitelj, ki bi radikalno zmanjšal plače, odpravljal šolske in zdravstvene pravice, rezal pokojnine – zato se raje ne upirajmo tej razprodaji?

Pri tem se velja vprašati, kaj ima od takšnega ravnanja Nemčija. Odgovor je preprost: socialno državo. Močnejša ko so nemška podjetja, bolj ko se širijo v tujino, več prilivov ima država. V Nemčiji ukinjajo šolnine. Zakaj? Ker vedo, da morajo izšolati čim več ljudi in privabiti na šolanje v Nemčijo najboljše kadre. Seveda tega ne bi mogli početi, če država ne bi bila finančno močna.

Slovenija ne bo nikoli Nemčija. Lahko pa je resna država. Kako se postaviti po robu moči na drugi strani? Vse je o tem povedal prvi predsednik slovenskega parlamenta dr. France Bučar: »Stvari so jasne, gre za vprašanje poguma. Brez poguma in samozavesti bomo izgubili ne samo nekaj podjetij, ampak državo in svobodo.«

Ni prvič, da druge države držijo Slovenijo v šahu. Še več. V Evropi se to ves čas dogaja. Tudi Slovenija je že ravnala tako. Spomnimo se samo obdobja pridruževanja. Francija je deset let ovirala Španijo zaradi kmetijstva. Italija je ovirala Slovenijo zaradi nepremičnin. Avstrija je ovirala Slovaško zaradi jedrskih elektrarn. Slovenija je blokirala Hrvaško zaradi meje. Zakaj bi bilo danes drugače? V Evropi se ni spremenilo nič temeljnega. Je bilo prav, kar smo počeli? In še več: so Hrvati popustili našemu izsiljevanju? Niso.

Bučar ima prav. Imaš pogum ali pa ga nimaš. Se znaš pogajati ali pa se ne znaš. Si načelen in pokončen ali pa nisi. Imaš državo ali pa ne.