Božična zgodba

Vlado Miheljak

31. 12. 2014  |  Mladina 1  |  Dva leva

»Ves svet nosite na ramenih.«
»Ja, lahko bi tako rekla. Svet ali vsaj tisto, kar je od njega ostalo.«
»Nisem vedel, da je tako hudo.«
»Tako hudo je. Morda še celo huje.«
»A.«
»Veste, gospod, svet je razpadel. In moja naloga je, da ga spet sestavim v celoto.«
»Lotili ste se zahtevne naloge.«
— Paul Auster: Stekleno mesto

Ne vem, zakaj je sodobno krščanstvo, pravzaprav predvsem katolicizem, brez inspiracije, brez imaginacije okrog božiča. Morda bo rdeči papež Frančišek postopoma kaj spremenil. Trudi se. A vseeno v kratkem času ne gre pričakovati velikih sprememb. V adventnem času, ko pišem to kolumno za naslednje leto, je ves krščanski in ostali vesternizirani svet poln bebavih Božičkov, bejb v božičnih opravah, ki ponujajo to ali ono, vse mogoče komercialne navlake, in onkraj tega so cerkve, polne tercialk, ki spuščajo solze ob pogledu na detece na slami hleva v alpsko-palestinskem slogu.

Če bi katoliki kaj razmišljali o temeljnem sporočilu svojega velikega praznika, bi morali dojeti, da nezakonsko Marijino dete ni stalna, anahronična podoba, ampak da drsi od lika do lika, iz vsebine v vsebino, iz časa v čas. Zakaj je dete še vedno na slami v hlevu? Zakaj ne na ledenem pločniku ali pod mostom med brezdomci, na ladji afriških beguncev ali otročajev v ruševinah palestinskega begunskega taborišča? Morda med izbrisanimi, ki poltretje desetletje iščejo pravico in zadoščenje? Jezus je tudi nalomljen gej izpred ljubljanske subkulture kavarnice. Poosebljenje božjega sinu lahko najdemo med vsemi ponižanimi in razžaljenimi. Pa tudi med ubogimi v duhu, ki kot ujetniki samoočaranosti in tuje volje poplesujejo po predsedniškem parketu. Še več. Auster je v kratki zgodbi o Auggieju Wrenu lepo pokazal, da je božična ikona lahko tudi hrustljava piška iz predmestnega cenenega kioska s hitro hrano. Prav v teh adventnih dneh je naš izvoljenec ljudstva odigral še eno epizodno vlogo v samoosamosvojiteljski burleski s protofašističnim postrojem. Nič mu ni bilo odveč. Nič mu ni bilo nerodno. Nič se mu ni zdelo narobe. A kot je zapisano v knjigi vseh knjig: Blagor ubogim v duhu, kajti njih je nebeško kraljestvo.

In končno je božji sin utelešen v Bosančku iz slovenske šole. Prebutani, šikanirani fantič, ki z nebogljeno materjo išče pravico in prostor pod soncem, kot je Marija iskala streho za svojega še nerojenega nezakonskega otroka in zunajzakonskega partnerja. In prav v adventu se je pri nas odigrala zgodba, ki morda komu orosi oči, stisne grlo, izzove občutek sramu. Ne zaradi patetične radosti ob rojstvu zveličarja, ampak zaradi brezčutnosti dežele, ki botruje tej zgodbi o pretepenem fantiču bosanskega porekla.

Kdor je spremljal neljubi dogodek na neki osnovni šoli na Goriškem, je lahko zgrožen. Ne toliko zgrožen nad nasiljem in mobingom otrok. Ni sprejemljivo, a to se pač dogaja. Zgražanja vredno je vse, kar je sledilo. Odziv ravnatelja in strokovnega vodstva šole, odziv sveta staršev in odziv staršev. Torej, otroci so, kot se je dalo rekonstruirati dogajanje, izvajali mobing na fanta, ker je zaradi bosanskega rodu pripravna žrtev. In v nekem trenutku so ga premlatili, da je moral poln podplutb poiskat pomoč pri pediatru. Ta je vložil prijavo zaradi vidnih znakov telesnega nasilja. In potem se je začelo zapletati. Ravnatelj najprej še kritično zatrjuje, da gre za problematični razred: »V tem razredu se to večkrat dogaja. Večkrat se zgodi tudi to, da se skupinsko mogoče začnejo izživljati, predvsem psihično ali pa z besedami, nad nekom« in da so bile že večkrat izrečene vzgojne kazni. A potem se organizirajo starši. Starši obeh domnevno nasilnih otrok vračajo žogico, nekritično branijo nasilne otroke. Celo predsednica sveta staršev, navkljub pediatrovi ugotovitvi, podvomi o izjavah matere žrtve vrstniškega nasilja. Ker se popolnoma zmedenemu ravnatelju začnejo izmikati tla pod nogami, zgodbo obrne in namiguje, da mati otroka pretirava. »Modrice lahko dobiš tudi, ko se udariš v mizo.« Še več: »Mama ves čas ponavlja, da se počuti slabo, da ga boli glava. To je lahko tudi psihično in ni nujno, da je posledica poškodb.« Ker, jasno, psihična poškodba pač ni poškodba. In nato sledi veliki finale. Nesposobni, nedelujoči, konformni ravnatelj najde genialno rešitev: namreč, upa, da bo mati trpinčenega učenca sprejela njegov predlog in bo sina prešolala na osnovno šolo v Kanal. Tako kot je pred tem dovolil, da mati v šoli (!) čuva svojega ogroženega otroka.

Po vsem izrečenem so zdaj na potezi šolske oblasti in ministrstvo. Oceniti morajo, ali si lahko privoščijo tako nedelujočega ravnatelja, šolske strokovne službe, svet staršev, ki brani nasilje in nasilneže. Odgovornost pa je tudi širša. Kajti ena od razlag je šla celo v tej smeri: otrok ni hotel zapustiti razreda, zato so »fantje vzeli stvari v svoje roke«. Situacija, ko fantje vzamejo stvari v svoje roke, ima svoje ime in zgodovinske paralele. Naš predsednik je prav v adventnem času obiskal eno takšnih formacij fantov, ki znajo vzeti stvari v svoje roke.

Hočem povedati, da sta čaščenje in klanjanje Jezusu na slami betlehemskega hleva blasfemija. Jezus ne stanuje več tam. Zdaj stanuje tu, okrog nas. Povsod. In podoba ni nič romantična.