Norčevo kraljestvo

Vlado Miheljak

9. 1. 2015  |  Mladina 2  |  Dva leva

»V svetem gaju živita dva močna, hitra panterja. Sta iz istega legla in enako velika, močna, hitra. Loči ju le barva kože. Prvi je bel kot sneg, drugi je črn kot noč.«
— Pisatelj Ivan Janša namiguje, da je že v pradavnini imelo črno in belo za Slovence isto simbolno moč in sporočilo kot danes.

»Slovenci nismo nastali leta 1848, ampak smo v kulturnem smislu nastali v pradavnini.«
— Zgodovinarka Andreja Valič namiguje, da se je človeku podobna opica razvila iz Slovenca.

Ja, nova esdeesovska evolucijska teorija se da razumeti tako, kot da se je skupni prednik opic in človečnjakov razvil iz Slovenca. Nato je prišlo do ločitve na opice (šimpanze, gorile in orangutane) in človečnjake. Slednji so se po doslej znanem zaporedju od ardipitekov pred dobrimi štirimi milijoni let prek avstralopitekov, homo habilisa, homo erektusa pred približno 200.000 leti razvili v sodobnega človeka, ta se je na zadnjem razvojnem križišču konec osemdesetih oz. v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja razdelil na podvrsto homo sapiens in podvrsto homo esdees. Podvrsti sta si po somatskih znakih na las podobni, po kognitivnih in emocionalnih odzivih pa precej različni.

Sicer pa je Valičeva tista zgodovinarka, ki se je poleg zajetnega prestavljanja časa rojstva naroda proslavila tudi z izjavo za potrebe razlikovanja med legitimnim ameriškim pobojem japonskih civilistov in nelegitimnimi povojnimi pobojih v Sloveniji: »da je Truman vrgel atomski bombi zato, da bi končal vojno in ohranil na tisoče ameriških in japonskih življenj«. Tudi ta izjava je rekonstruirala zgodovinopisje podobno kot vse, kar prihaja iz zgodovinske in arhivske delavnice esdees. Po dostopnih podatkih sta bili bombi odvrženi 6. in 9. avgusta 1945, ko je bila Japonska na tleh, ko je praktično privolila v vdajo in le še panično iskala nekaj bolj diplomatskih formulacij kapitulacijskega dokumenta. Vse to je Američanom prek Sovjetov tudi sporočila. A Američani niso čakali na kapitulacijo, ampak so pohiteli vreči bombi. Po eni strani zaradi vse bolj očitnega in uspešnega prodiranja Sovjetov v geostrateški prostor (Mandžurija, Kurilski otoki) v zadnjih mesecih vojne. Po drugi strani pa zato, ker se je zaradi iztekajoče se vojne kazala ena zadnjih možnosti realnega testa učinka bomb. Namreč, 6. avgusta so odvrgli uranovo bombo z imenom »Little Boy«, samo tri dni kasneje pa plutonijevo z imenom »Fat Man«. Z drugo bombo so pohiteli zato, da se Japoncem ne bi uspelo prej predati. Zločin je povzročil okrog 250.000 smrtnih žrtev. Večinoma civilistov. Vojaki in vojaška infrastruktura so bili v tem primeru zgolj kolateralna, a »zanemarljiva« škoda. Danes je izvrstna zgodovinarka sprave s takšnim razumevanjem ozadij masakra civilistov na Japonskem v avgustu 1945 (!) precej osamljena. Tudi v Ameriki po razkritju ključnih dokumentov med zgodovinarji ni zaslediti takšnih tez. Zasledimo jih le še v kakšni čajankarski republikanski združbi. Koliko je zgodovinarka s takšnimi tezami kredibilna za občutljivo temo narodne sprave, je že drugo vprašanje. A kot nam v zadnjih tednih posredujejo mediji, raziskovanje povojnih pobojev in fenomena sprave itak nima raziskovalnih, pač pa komercialne cilje. Sprava je za nekatere donosen vir zaslužka.

Tako kot donosno pisanje za našega občasnega političnega zapornika. Vsakokrat, ko se ob kakšni reviziji solidnega premoženja Janši račun zatakne, se izgovori na zaslužke od prodaje knjig. Težko je o tem špekulirati, ali drži ali ne. Najbolj enostavno bi bilo, da bi predložil število prodanih knjig, pa račune, pa davčne izpiske. Težko je namreč verjeti, da bi vrhunski politik knjige tržil pod mizo. No, zadnje knjige (Noriško kraljestvo) pa očitno ni pisal za denar. Enostaven izračun (25 evrov krat 1000 izvodov naklade je piškavih 25.000 evrov bruto) pokaže, da je tokrat pisal zgolj za dušo. In res. Delo je psihološki avtoportret literarno navdihnjenega politika. Vse neizživete infantilne parazgodovinske in paravojaške sanje so strjene v tem delu, ki mu bodo menda sledila nadaljevanja. Knjiga je legitimacija estetskih in žanrskih standardov avtorja. Je nekakšen kolaž epike cenenih bergromanov, patetične odslikave arhetipske mešanice keltskega staroselstva, anankastičnega opisovanja vojaštva in vojaških formacij … Slogovno je pisana tako, da kar vidim svojo strogo gimnazijsko profesorico, kako bi ga sramotilno postavila pred tablo in s pretirano patetiko in grimasami na obrazu brala jezikovne bravure in figure iz njegovega zvezka: »Krmar se je utrujeno nasmehnil z goste brade …«, »… je zavzdihnil Lan skozi strmeča usta …«, »Na gorskem sedlu je čepela gruča koč, stisnjena v zavetje velikih skalnih balvanov …« Kar piše in kakor piše je sicer res kičasto, patetično, zgodovinsko zmedeno, infantilno. A vseeno. Od vsega, kar počne, najmanj škodljivo. Mar to pomeni, da bi bilo bolje, če bi bil namesto škodljiv politik raje pisatelj arhaičnega domačijskega sloga? Ne, s takimi špekulacijami ne pridemo nikamor. Vredne so toliko kot špekulacije o tem, kaj bi bilo, če bi bil Hitler sprejet na slikarsko akademijo, ker je edina realnost, da ni bil sprejet. Ali če študent teologije Džugašvili ne bi bil izključen iz semenišča in bi po končanem študiju opravljal delo pravoslavnega popa. Nič se ne da popravljati za nazaj. Zgodovinska sosledja niso organska tvorba niti vzročno-posledične sledi.