Verodostojnost brez zaščite

Vlado Miheljak

16. 1. 2015  |  Mladina 3  |  Dva leva

»Zelo pomembno je, da vlada govori tu z enim glasom, in če je državni zbor Republike Slovenije sprejel odločitev, da se teh 15 podjetij, ki so na seznamu, privatizira, moramo to tudi izpeljati. … Če bomo zdaj naredili korak nazaj, bomo izpadli izjemno nekredibilni.«
— Diplomatsko zastopnico nemškega interesa Marto Kos skrbi verodostojnost Slovenije (Srečanje diplomatov na Brdu pri Kranju, 5. 1. 2015)

»Nisem naklonjen prodaji. Gre za strateški interes. Zavedati se moramo, da privatizacija mora biti, vendar nadzorovana. Nismo proti privatizaciji, vendar podjetja, ki so strateška, geografsko, informacijsko pomembna, je prav, da obdržimo.«
— Mira Cerarja skrbi namera, da bi prodajali informacijsko pomembna podjetja (Predvolilno soočenje na Pop TV, 18. 6. 2014)

»Privatizacija 15 podjetij, vključno s Telekomom, se mora nadaljevati, dokler ne bo končana ... Ker si ne moremo privoščiti, da bi bili videti neverodostojni.«
— Mira Cerarja skrbi, da bi z ustavitvijo prodaje informacijsko pomembnega Telekoma postali neverodostojni (Pogovor za Reuters, 1. 10. 2014)

No, najlaže bo prihodnje mesece našemu Barbie, ki je dobil svojo Ken. Ta je že napovedala, da ga bo trdo držala. Da bo nepopustljiva, neizprosna. In to mu bo dobro delo. Lahko pričakujemo, da bomo na relaciji Ljubljana–Zagreb spet gledali burke, kakršne sta svoj čas uganjala Pahor in Kosorjeva. Uglajeni, zadržani Josipović pač ni bil partner, ki bi sodil v Pahorjeve cirkusantske in transvestitske točke.

A prepustimo slovensko-hrvaške odnose Pahorju in se raje posvetimo vroči domači politični temi. Domači politiki in njeni verodostojnosti. S pojmom (ne)verodostojnosti je kar nekaj težav. V zadnjem času je tolikokrat zlorabljen, kot je bil pred leti pojem nacionalnega interesa. Nacionalni (ekonomski) interes seveda obstaja. Najboljši dokaz je dežela, kjer je svobodna trgovina sicer državna religija. Leta 2002 se je njen vrhovni svečenik George Bush odločil, da zaščiti domačo jeklarsko industrijo z uvedbo ostrih omejitev pri uvozu jekla iz večjega dela sveta. Tudi iz Slovenije. To dejstvo so tisti, ki pri nas zagovarjajo religijo prostega trga, gladko zamolčali in spregledali. No, res pa je tudi, da se je pri nas za pojmom nacionalni interes neredko skrival interes raznih tajkunskih omrežij, ki so uničila velik del nacionalnega gospodarstva.

Kdo je neverodostojen? Najpoprej tisti, ki govori eno in dela drugo. V politiki se stopnja verodostojnosti posameznega akterja ali skupine lahko začne meriti takoj, ko se volilna kampanja z bleščečimi parolami in obljubami konča in se začne rutinska skrb za politično preživetje. Cerar gotovo ni prvi, ki je krepko pogrnil na testu verodostojnosti, je pa najbolj drastičen primer, ker je ravno on svoj meteorski politični vzpon gradil s programom etične prenove politike: na poštenosti, transparentnosti in navsezadnje na verodostojnosti. Zato se resnično lahko vprašamo, kako sploh upa pred javnost s tezami, da bomo videti neverodostojni, če ne bomo šli v prodajo podjetij, za katera je med kampanjo napovedoval previdnost, zadržanost, tudi ustavitev prodaje. In če prvi mož vlade govori tako lahkotno o temi, ki je ni mogoče opazovati in obravnavati zunaj konteksta interesa, kako naj potem pričakujemo, da bodo majhni izvršitelji politike govorili modreje. Denimo diplomatka Marta Kos, ki je na Brdu na vprašanje o prodaji 15 podjetij odgovorila, da bomo videti neverodostojni, če jih ne bomo (raz)prodali. Kot pri refleksu Pavlova. Brez razmisleka. Brez utemeljitve. Neverodostojni pred kom? Neverodostojni pred čim? V čigavem interesu in v čigavo korist se prodaja preostala družinska srebrnina. Tega ni povedala. Res pa je tudi, da je novinarji tega niso vprašali. Pa bi morali.

Če braniš svoj vitalni interes, če se ne ukloniš interesu in apetitu velikih držav, si videti neverodostojen. Če izdaš svoje volivce, če izdaš interese in pričakovanja javnosti, pa si verodostojen. Ključno vprašanje je, ali je prodaja za Slovenijo dobra ali slaba. Prodaja ne more biti ultimat. Je (prostovoljno) razmerje med ponudnikom in kupcem. Kdo bi bil oškodovan s tem, če Slovenija ne proda tistega, za kar v tem trenutku meni, da ni treba, da ni dobro ali da je celo škodljivo prodati? Pustimo diplomatsko uslužbenko Kosovo in njene stereotipne odgovore, a od Cerarja bi bilo vseeno dobro slišati, zakaj bomo neverodostojni, če si bomo pri prodaji, ki smo jo, kot je svoj čas tudi sam ugotavljal, nepremišljeno, neutemeljeno napovedali, premislili. Navsezadnje, nobene zavezujoče ponudbe nismo dali nikomur, sicer pa je vsakdanji pojav v trgovanju, da lahko prodajalec in kupec, dokler kupčija ni sklenjena, odstopita od posla. Mar ne?

»Nadaljevali bomo privatizacijo 15 podjetij. To je zaveza te države,« pravi v zadnjem intervjuju za TVS premier Cerar. V redu. Volivci in davkoplačevalci nismo preveč bistri, zato nam mora potrpežljivo in natančno razložiti nekaj stvari. Na primer: zaveza države do koga? Do Slovenije, do javnosti, do našega interesa? Ali do tujih držav, asociacij. S kakšnim razlogom in legitimiteto sprašuje kanclerka Merklova našega premiera, ali bomo nadaljevali privatizacijo? Mar ne iz sebičnega, čeprav legitimnega nemškega interesa? Prav ta Merklova je na kongresu krščanskodemokratske mladeži (Junge Union) leta 2010 razburila javnosti s konotacijo, da je »multikulti koncept spodletel, absolutno spodletel« … ter da še zdaleč ni dovolj, da priseljenci zgolj spoštujejo nemške zakone. Pred dnevi, po pokolu v Parizu in množičnem zbiranju Pegide (t. i. Domoljubnih Evropejcev proti islamizaciji Zahoda), pa je panično mirila javnost: »Islam je del Nemčije! Sem zvezna kanclerka vseh Nemcev. To vključuje vse, ki tu dolgoročno bivajo, ne glede na njihove korenine in izvor.« Herr Cerar, je Frau Merkel verodostojna?