Tožilska farsa

Bernard Nežmah

30. 1. 2015  |  Mladina 5  |  Pamflet

Kdaj mediji lansirajo obskurno temo, ki potem dneve prekriva bolj relevantne. Te dni lahko prebiramo vest, da je hrvaško sodišče z nekaj tisoč evri penalov zagrozilo lastniku psa, če bo ta ponoči še kdaj zalajal. Praktično nič pa o izidu referenduma v dolini Neretve, kjer so se v Pločah domačini z 90 odstotki glasov proti uprli načrtu za gradnjo velike termoelektrarne v Eldoradu mandarin. Bizarno je zanimivo, spodbudna zgodba o civilnem gibanju, ki je lep zgled za delovanje civilne družbe tudi na Slovenskem, pa ne. A tokrat niso bili akter mediji, temveč tožilstvo, ki je sprožilo zadevo, ki presega meje zdravega razuma. Enega za drugim preganja namreč novinarje od Anuške Delić do Erika Valenčiča, ki naj bi z novinarskimi prispevki razkrivali skrivnosti tajne policije, Sove po imenu. Reč je dvakratno deplasirana.

Najprej, ker prispevki obravnavajo več kot relevantno temo, kot je politični ekstremizem, o katerem ja velja govoriti in ga izpostavljati. Lahko sicer polemiziramo, koliko so bili novinarji pri tem prepričljivi in kako močne/trhle argumente so imeli pri svojih izpeljavah. Lahko bi tudi opozarjali na preveč lahkotno uporabo pojmov, kot je ena najtežjih oznak – neonacisti. A nič od tega ne upraviči sodnega postopka, ki preti z nekajletno zaporno kaznijo. Pri čemer postopek deluje kot politična farsa, saj uprizarja formalno identično sodno nasilje, kot je bil leta 1988 vojaški proces proti trem novinarjem »Mladine« Janezu Janši, Davidu Tasiću in Franciju Zavrlu, ki so jih obtoževali kraje in poskusa medijske objave tajnega vojaškega dokumenta. Današnji »remake« sodi kvečjemu na gledališke odre, ne pa v sodne dvorane.

Toda kot tak vseskozi sproža še perfidni politični manever. Ob vsakem zaslišanju namreč mediji poročajo o dogodku, ob njem pa vsakič znova sporočijo še stavek: preiskovali so povezave neonacističnih skupin s politično stranko SDS. In od tod tiha implikacija: SDS je napol neonacistična stranka! Ponoviš jo desetkrat in v krepkem delu javnosti že ponarodi. In kaj lahko stori SDS? – Naj po vsaki objavi zahteva pravico do odgovora, da to ni res?

Situacija, ki sama po sebi napeljuje na teorijo zarote proti SDS.

A razumni tožilci se preganjanja novinarjev sploh ne bi lotili. Njihovo število je relativno majhno glede na množico primerov gospodarskega kriminala, kjer se vsote merijo v milijonih, kdaj celo v več deset milijonskih številkah. S tem, ko se pikolovsko ukvarjajo z bagatelo, trošijo čas in energijo, ki umanjka pri velikih rabotah.

V Mariboru je v teku nov proces zoper ex-župana Franca Kanglerja, kateremu očitajo korupcijski posel z radarji. Ta se je z začetnih 5,6 milijona napihnil do 30 milijonov. Razlika več kot 20 milijonov je pač nazoren znak za koruptivno dejanje pretakanja javnih sredstev v zasebna podjetja. Toda vladavina prava ne pomeni le tega, da tožilstvo in sodstvo obravnavata kazniva dejanja, temveč, da je to primerljiva in ustaljena praksa. Ki ni usmerjena le proti Kanglerju, temveč tudi proti drugim, ki so s politično močjo počeli na las podobna dejanja.

Nadzorni odbor ljubljanske občine se je pred časom na veliko začudil, kako da je pri projektu tretje faze centralne čistilne naprave cena poskočila z ocenjene vrednosti 20 milijonov za dvakrat – na 40 milijonov. Da so načrtovalci zgrešili za sto odstotkov? Pri čemer je nenavadno tudi to, da se je za tako velik posel javil le en ponudnik. Za mesto tajnice na enem izmed inštitutov je prišlo več kot sto prijav. Za zaslužek mesečnega tisočaka je potekala prava bitka, medtem ko je za 20 tisoč krat (!!!!!!!) večjo vsoto kandidiralo le eno samo podjetje???? A ne le to, temu je naročnik mirne duše poplačal dvakratno vsoto od naročene. Kje na svetu bi našli zasebnika, ki bi za milijonsko storitev nonšalantno odštel dvojno plačilo? Ko se to zgodi z javnimi sredstvi, bi pričakovali hipni angažman kriminalistov, Računskega sodišča in tožilcev.

Še s stališča primerjave: mariborskega župana zaradi enormnega poskoka javnega naročila za dobrih 20 milijonov obravnava sodišče, njegovega ljubljanskega kolega zaradi identičnega tratenja javnega denarja, pa …, še mediji tej raboti posvečajo le tisočinko pozornosti vis-á-vis poročanju o farsičnem tožilskem preganjanju novinarjev.

V državi odmeva državljanska skrb pred prodajo državnih podjetij tujim podjetjem. Kaj pa predzgodba? Koliko je bilo protestov in peticij proti milijardnemu zadolževanju? In še drugače: koliko je bilo civilnega angažmana zoper permanentno prakso, ko so državna podjetja preplačevala gradnjo avtocest, bolnišnic etc. v večkratnikih? S čimer so v praksi povsem negirala princip javnih razpisov. Njihova temeljna funkcija je prav v natečaju, na katerem bo izbran najugodnejši ponudnik, s čimer bodo stroški države najnižji. Toda po izboru najugodnejšega ponudnika je zmagovala praksa, po kateri je najcenejši na koncu poplačan v večkratnem znesku. Javni razpis je tako namesto najcenejšega našel huronsko najdražjega izvajalca.

In koliko tožilcev preganja ta kriminal?