Načela po prosti izbiri

Bernard Nežmah

6. 2. 2015  |  Mladina 6  |  Pamflet

Evropski voditelji zavezništva liberalcev in demokratov so v Talinu soglasno obsodili napade proruskih separatistov na civiliste v Ukrajini, skupaj z njimi tudi slovenski premier Miro Cerar. Film, ki se ponavlja iz meseca v mesec. Toda v državljanski vojni se vendar bojujeta dve strani, istočasno je francoska AFP poročala o smrti treh civilistov v mestu Doneck, ki pa so padli pod topniškim napadom ukrajinske armade. Ljudje umirajo v krvavi vojni tako pod ruskimi kot pod ukrajinskimi kroglami, predstavniki EU pa vztrajno izpostavljajo enega samega zlodeja in tako čez noč potem razglašajo nove in nove sankcije proti Rusiji. V kompleksnem ukrajinskem problemu in v peklenski usodi tamkajšnjih meščanov, katerekoli narodnosti že so, je uradi evropski lek enosmeren – kaznovati je treba Kremelj. Žaljenje razuma!

Francoski časnik »Charlie Hebdo« doživlja razcvet v milijonskih nakladah, njegovo pravico žaljenja in norčevanja iz islama pa v imenu svobode govora branijo po celi Evropi. A te dni se začenja proces v Parizu, kjer sodijo človeku, ki je na blogu zapisal, da se je na protestni povorki počutil kot »Charlie Coulibaly«. Zaradi pitijskih besed je francoski satirik M’bala M’bala Dieudonné obtožen podpore terorizma in mu preti sedem let zapora. Se je v Parizu, Ljubljani in Rimu zbralo vsaj nekaj sto demonstrantov, ki bi branili njegovo pravico do svobode izražanja? Nak, še osrednji mediji o tem ne poročajo. Na celini svoboščin je svoboda drugega pogleda prepovedana, a zagovornikov svobode izražanja to ne moti.

V Egiptu je sodišče 230 nasprotnikov tedanjega vladarja Mubarka, ki so sodelovali v demonstracijah 2011, obsodilo na dosmrtni zapor. EU, ki je tedaj pozdravljala arabsko pomlad in ki permanentno izreka obsodbe nad ruskim voditeljem Putinom, je nad sodnim terorjem nove egiptovske diktature ravnodušna. Še več, egiptovsko sodišče je pred meseci oprostilo Mubaraka v tožbi zaradi poboja protestnikov. Predsednik, katerega vojaštvo in policija sta pomorila demonstrirajoče egiptovske civiliste, je osvobojen, protestniki, ki so se spopadali s predsednikovo vojaško silo, pa so poslani na večno robijo!?????

Načela vrha EU postajajo le pragmatično orožje, ne pa ideje, ki jih velja braniti.

Zmaga grške Sirize je zategadelj obetavna, saj je nastopala v imenu idej. Kaj se bo iz nje izcimilo, je še nejasno. Pač pa je očitno navdušenje Združene levice, ki se postavlja kot slovenska Siriza. A kaj razen besed proti liberalizmu, privatizaciji etc. ju druži? Eden prvih ukrepov nove grške vlade je bil zgled asketizma. Cipras tako prodaja avtomobilski park vlade, njeni ministri bodo delovali zgledno, saj naj bi se vozili s svojimi avtomobili, z avtobusi in z motornimi kolesi. Oblast bo torej za korak bližje ljudstvu.

Kako pa slovenska Siriza v podobi ZL? Ob napovedi demonstracij proti privatizaciji je njen vodja Luka Mesec razširil retoriko z zahtevo, da se v vodenje državnih podjetij pritegne tudi zaposlene z delavskimi direktorji in drugimi oblikami participacije pri upravljanju. Gesta, ki razbija sedanji lik menedžerja, ki se obnaša kot mali bog, od njega je malodane odvisno vse, kar mu posledično prinaša orjaške zaslužke. Namesto tega ZL vpeljuje idejo o večji participaciji zaposlenih tako pri vodenju kot pri deljenju dobičkov. Toda, do kod sežejo te besede?

V Ljubljani, v kateri živi skoraj 300 tisoč ljudi, o vsem odloča en sam človek. Ko se župan Zoran Janković zjutraj zbudi, ga premami misel, da bi osrednjo prometno žilo spremenil v pešpot, in že naslednji dan je promet zaprt, meščani pa se po njegovem nalogu vozakajo daleč naokoli. Toda, ali ni tudi mesto kraj, kjer bi veljalo vpeljati svoboščine meščanov, vsaj v toliko, da dobijo pravice soupravljanja mesta? Ob tem so v Mariboru celo skovali pojem participativni proračun, ki implicira, da o mestnih projektih ne odloča le županova ekipa, ampak tudi ostalo prebivalstvo. In kaj pravi o tem slovenska Siriza? Spopad zoper ljubljanskega oligarha ji ne diši.

Če Ciprasova grška administracija vleče času primerne poteze, ki nakazujejo odpoved privilegijem, je ljubljanska njen nasprotni pol. Ob sprejemanju mestnega proračuna so tako sklenili, da bodo za polovico povečali vsoto kabinetu župana in za povrh še za polovico povečali količino denarja za propagandni list »Ljubljano«. Stvar postaja absurdna, saj so zaslužki novinarskih sodelavcev pri mestnem časopisu postali sanjske vsote, o katerih lahko le sodelavci eminentne »Sobotne priloge« časnika »Delo« le sanjajo.

In slovenska Siriza? To zanjo ni tema.

V Ljubljani sicer poteka medijsko zapostavljeni proces proti ljubljanskemu županu, ki ga temeljito spremlja le »Delo« v lokalnih rubrikah. Ne, ne, obtoženi ni Zoran Janković, temveč nekdanja županja Danica Simšič. Zadnjič je nastopil direktor »iProjekta« Bogdan Korošec, ki je omenil transakcijo o prodaji zemljišča, ki je iz mestnih rok romalo v zasebne, od nadaljnje preprodaje za 2,5 milijona pa je prodajalec 1,7 milijona prostovoljno nakazal mestu. Zakaj? Priča je izpovedala, da je bilo poslovanje podjetja življenjsko odvisno od stikov z županom, zato je po Jankovićevemu predlogu občini plačalo nekakšno odškodnino. Reč bo razplet doživela na nadaljnjih sojenjih, gre pa za evidentno raboto in za nezaslišano poslovno prakso plačevanja imaginarne odškodnine. Če hočeš še naprej poslovno sodelovati z mestno občino, ji moraš plačati milijonsko vsoto, ki jo določi mestni glavar!????????

In kaj pravi na to finančni minister in kaj prvi etik med politiki premier Cerar?