Prihodnost za zaprtimi vrati
(ein bisschen mehr Verständnis und Geduld, bitte*)
Zdi se, da je počasi vsem jasno, da v prihodnosti ne gre pričakovati srečnejših časov. Sreča je iz bližnje prihodnosti prestavljena nekam v abstraktno bodočnost. Prihodnost se je znašla pred trdno zaklenjenimi durmi. Tudi dobesedno. Vsaj tako sporočilo smo dobili, ko se je pred dnevi v Cankarjevem domu srečala imenitna druščina, tako rekoč slovenski družbeni cvetober. Nekakšna možganska fabrika (pač think tank) se je svečano sprehodila v osrednji kulturni hram, kjer se je za nepredušno zaprtimi vrati, daleč od javnosti in medijev, pogovarjala o prihodnosti Slovenije.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
»Žal mi je Grkov. Izvolili so vlado, ki se ta trenutek obnaša razmeroma neodgovorno.«
— Nemški finančni minister Wolfgang Schäuble pogreša staro grško oligarhijo, ki je rojake odgovorno zadolžila čez razumno in vzdržno mejo
»Zato bomo vztrajali pri tem, da Grčija poravna svoje obveznosti in nadaljuje strukturne reforme … Pri takšni izpostavljenosti, kot jo ima Slovenija do Grčije, pri takšni solidarnosti, kot smo jo nudili, je Grčija sporočila, da namerava povečevati pokojnine, poviševati plače, zaposlovati v javnem sektorju in zahtevati dodatno zmanjševanje obveznosti do Slovenije, medtem ko v Sloveniji znižujemo plače in varčujemo na vseh področjih. … Od Grčije bi pričakoval pošteno držo, da bi vsaj komunicirali z našo vlado, vsaj prek veleposlaništva. Vendar je šla Grčija samo do nekaj velikih držav, Slovenijo pa je enostavno obšla.«
— Finančni minister Dušan Mramor zameri Grkom, da se niso posvetovali z vsemi evropskimi velesilami. Celo s Slovenijo ne.
Zdi se, da je počasi vsem jasno, da v prihodnosti ne gre pričakovati srečnejših časov. Sreča je iz bližnje prihodnosti prestavljena nekam v abstraktno bodočnost. Prihodnost se je znašla pred trdno zaklenjenimi durmi. Tudi dobesedno. Vsaj tako sporočilo smo dobili, ko se je pred dnevi v Cankarjevem domu srečala imenitna druščina, tako rekoč slovenski družbeni cvetober. Nekakšna možganska fabrika (pač think tank) se je svečano sprehodila v osrednji kulturni hram, kjer se je za nepredušno zaprtimi vrati, daleč od javnosti in medijev, pogovarjala o prihodnosti Slovenije.
No, da je civilnodružbena pobuda za sabo zaklenila vrata, je vsaj na videz nenavadno. Če je kaj prednost in odlika civilnodružbenih pobud, je javnost delovanja. A ker ne gre za civilnodružbeno pobudo in interesno povezovanje na sploh, ampak, kot se samopoimenujejo, za think tank, servis (česa ali koga) je to celo razumljivo. Izvorna značilnost tovrstnih možganskih trustov tako ali tako ni bila javnost delovanja, ampak dogovarjanje, premlevanje, razmišljanje v zvočno varnih prostorih (pač tank). Mene je marsikaj čudilo, a tudi navdušilo v tej najnovejši točki Cirkusa Slovenija. Najbolj všeč pa mi je bilo, da so si udeleženci morali kupiti vstopnice. Kar je pravilno, glede na to, da predstave niso imeli za eksterno publiko, ampak zase. Sami sebi so bili publika. Celoten vtis, ki ga je izključenim medijev in javnosti dajal slavnostni mimohod udeležencev, je nekakšna mešanica dunajskega opernballa (glamuroznost) in seje prezidija centralnega komiteja (konspirativnost). Tisto pa, kar daje celotnemu kolektivu miselne fabrike posebno kvaliteto, je nasičenost nekompatibilnih svetov in svetinj. Za isto mizo podpisniki peticije za privatizacijo in proti privatizaciji, zagovorniki ekskluzivnega javnega šolstva in njegovi nasprotniki. Zagovorniki javnega zdravstva in njegovi nasprotniki, zagovorniki odprtega družinskega zakona in njegovi nasprotniki … Kaj se pa naj pogovarjajo? Naj iščejo kompromise? Kakšen bi bil denimo tvorni kompromis med zagovorniki in nasprotniki istospolnih porok in družin? Morda, da se končno tudi geji smejo uradno poročiti … vendar le z ženskami. Ko ljudje različnih nazorov, stališč, mnenj, prepričanj preveč zagreto iščejo (za zaprtimi vrati) skupni kod, lahko sumimo, da je v ozadju neki prikriti interes. Mnogi med udeleženimi, ki jih sicer cenim in se zato nekoliko čudim njihovi udeležbi na takšni cirkuški predstavi, gotovo poznajo Luhmannovo (Niklas Luhmann) razpravo o moči. Morda bi bilo dobro, da bi obnovili razdelek o moči, denarju in interesu. Pač, prosto po Luhmannu, namesto da bi se spodbujalo neposredno iskanje resnice, se spodbujajo organizacije (denimo možganske truste), ki si bolj ali manj uspešno prizadevajo definirati resnico in neresnico in ju razmejevati.
A kakorkoli. Temeljno sporočilo te in podobnih seans so zaprta vrata. Ta imajo še kako pomembno simbolno sporočilo. A nekaj optimizma je vendarle ostalo. Zdaj Grki ne trkajo več na zaprta vrata. Zdaj so jih začeli razbijati in k podobnim dejanjem s svojim zgledom spodbujati tudi druge. A med njimi žal ne bo nas. Kot že pred njim premier Cerar tudi finančni minister Mramor ni dojel realnega položaja Slovenije. Smo sicer hišni sužnji v družini gospodarjev, a še vedno sužnji. Čisti in lepo vzgojeni. A le zato, da smo dominusu v pomoč in v veselje. Ob zadnjih izjavah finančnega ministra lahko zgolj z obžalovanjem rečemo, da ni izkoristil neodtujljive pravice, da bi bil tiho, da bi molčal. V njegovem celotnem izvajanju še najbolj drži očitek, da so se Grki pogajali zgolj z največjimi. S čimer so tudi samo legitimirali centre moči, proti katerim se v teh dneh borijo.
Sicer pa je v igri moči, ki je Mramor ne razume, najlepše razkrinkal osnovni problem arogantni in neotesani nemški finančni minister Schäuble: ni problem Grčije, da je nekritično sprejemala danajske darove, ampak da je izvolila vlado, ki se bo temu uprla. Izjava pokaže, koliko in kako v novi Evropi velja koda legitimnosti. Legitimno je tisto, kar nam je všeč, kar nam prinese koristi. Sicer pa je to in takšno, nekoč ekskluzivno ameriško razmišljanje vse bolj lastno tudi evropski ljudski stranki, ki ji Schäublova CDU/CSU pripada. Dobri fantje so tisti, ki nas ubogajo. Pa naj bo to evropski vzhod in jug, latinski, afriški ali arabski svet. Ko je pred časom Raif Badavi, civilnodružbeni aktivist iz Evropi in Ameriki prijateljske diktature Savdske Arabije dobil kazen 1000 (tisoč!!!) udarcev z bičem, ker je oblikoval kritično spletno stran, se je predramil tudi evropski parlament in z veliko večino obsodil zavržno dejanje proslulega režima. Resoluciji so nasprotovali (z nekaj častnimi izjemami) le poslanci evropske ljudske stranke. Med njimi tudi Zver, Šulinova in Tomčeva iz SDS, Peterle iz NSi in Bogovič iz SLS. S tem niso sramotili le sebe, ampak državo, ki jih za zajetne plače in privilegije pošilja v Bruselj.
*V prostem prevodu: ne zakolji Grka
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.