Domovina v nastajanju
Koliko domovin premore država Slovenija?
Vsaj dve stvari se vse od nastanka samostojne države pojavljata v valih in ciklih. Eno je vprašanje verouka v javnih šolah. Drugo je vprašanje domovinske vzgoje. Trenutno je spet aktualno vprašanje domovinske vzgoje. Eno vprašanje je močneje povezano z drugim, kot se zdi na prvi pogled. Če je ideološka, vrednostna fronta pri vprašanju »verouk v javnih šolah, da ali ne?« enostavna in prepoznavna – pač, eni so za uvedbo verouka, drugi ne –, pa je v primeru domovinske vzgoje drugače. Razhajanja so bolj o tem, kaj, kako in predvsem kdo naj tak pouk izvaja, ne pa – kar je ključno –, ali je morda koncept domovinske vzgoje presežen, predmoderen, izzivom posamezniku sodobne družbe in države neprimeren.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
»… mislim, da s patriotizmom vsekakor ni nič narobe, prej obratno. V Sloveniji ga imamo premalo, premalo domoljubja, premalo državnih proslav, premalo proslav v šoli, ki bi to poudarjale, in zato je tudi šibka narodna zavest in domoljubje tudi pri naši mladini.«
— Ljudmila Novak, predsednica NSi, bi mladim predpisala domoljubje na samoplačniški recept (Odbor DZ za izobraževanje, znanost, šport in mladino, 4. 2. 2015)
Vsaj dve stvari se vse od nastanka samostojne države pojavljata v valih in ciklih. Eno je vprašanje verouka v javnih šolah. Drugo je vprašanje domovinske vzgoje. Trenutno je spet aktualno vprašanje domovinske vzgoje. Eno vprašanje je močneje povezano z drugim, kot se zdi na prvi pogled. Če je ideološka, vrednostna fronta pri vprašanju »verouk v javnih šolah, da ali ne?« enostavna in prepoznavna – pač, eni so za uvedbo verouka, drugi ne –, pa je v primeru domovinske vzgoje drugače. Razhajanja so bolj o tem, kaj, kako in predvsem kdo naj tak pouk izvaja, ne pa – kar je ključno –, ali je morda koncept domovinske vzgoje presežen, predmoderen, izzivom posamezniku sodobne družbe in države neprimeren.
Institucionaliziranje domovinske vzgoje v šolah je na videz neproblematično. A samo na videz. Status domovinske vzgoje je samoumevno sprejemljiv in neproblematičen toliko kot status državne religije. Namreč, tako kot v multiplo definirani državi ne more biti samoumevno, da je ena od prisotnih religij, pa čeprav statistično večinska, dominantna, tudi ni možno posredovati univerzalne domovinske vzgoje. Ker tudi domovina ni ena. Z Ljudmilo Novak, na primer, ne živiva v isti domovini. Vsekakor pa v isti državi. In zato se morava naučiti živeti skupaj in hkrati narazen. Vsak s svojo etiko, vsak s svojimi predstavami, potrebami, vrednotami. A vsem razlikam navkljub skupaj – v skupni državi. K tej zmožnosti lahko prispeva državljanska, ne pa domovinska oz. patriotska vzgoja. Vzgoja za aktivno državljanstvo. Pouk, ki naj učencem, dijakom posreduje razmisleke o človekovih pravicah, o pravici do izbire, do drugačnosti. Pouk, ki ga opremi z razumevanjem ustroja države ter poti in postopkov zaščite in uveljavljanja državljanskih, človekovih, interesnih in drugih pravic. Pa seveda tudi pouk, ki slušatelja opremi z občutkom osebne in kolektivne državljanske odgovornosti in solidarnosti.
A osnovno vprašanje je že, ali je sploh te vsebine in kompetence smiselno pridobivati s skupnim predmetom. Namreč, takšna zgostitev, pa naj gre za domovinsko ali državljansko vzgojo, neizogibno okarakterizira predmet kot vrednostno nasičen, kot ideološki. Ne verjamem sicer, da bi Novakova prav veliko razmišljala o zagatah domovinske oz. patriotske vzgoje ter etike, a zanimivo bi jo bilo slišati, kako si denimo predstavlja neizogibno razpravo o najbolj žgočih vprašanjih družbe. Denimo o pavperizaciji, ki jo je prinesel v večjem delu Evrope ekonomski in družbeni model, ki ga NSi aktivno in programsko zastopa. In še bolj, kako ideološko neobremenjeno obravnavati koncepte družin, starševstev, spolnih orientacij.
Tudi manj ambiciozna državljanska vzgoja lahko preživi le, če se njeno predmetno področje reducira na »skupna jedra«, na največji možni skupni imenovalec, ki je še univerzalno sprejemljiv.
Kot je še enkrat pokazala nedavna razprava v državnem zboru, bi prav skozi predmet domovinske oz. patriotske vzgoje vsak hotel v predmetnik in izvajanje vriniti svoje parcialne interese. Svoje vrednotne orientacije in svoje kadre. Ne le politične stranke in cerkev, ampak tudi druge institucije. Denimo armada. Že pred trinajstimi leti, v času vladavine LDS, so nekatere vojaške strukture hotele pristaviti svoj lonček. Ker so se pripravljali na krpanje vrzeli, ki da bo nastala z ukinitvijo naborniške in prehodom na poklicno vojsko, so razmišljali: »Obrambno ministrstvo oziroma vojska bi v okviru izbirnih vsebin organiziralo recimo taborjenje dijakov; ti bi se tako seznanili z osnovnimi obrambno-zaščitnimi in vojaškimi vsebinami.« Takšno domovinsko vzgojno prakso dobro poznamo. Denimo iz junkerskih programov, v katerih se je udejanjala nemška militaristična mentaliteta prve polovice dvajsetega stoletja. Še dlje pa je šel kočevski župan Prebilič, ki je pred dvema letoma ugotavljal, da »… če hočemo biti ponosni na svojo domovino in jo ljubiti, je treba nekaj vedeti o njej«, in takoj pristavil lonček z idejo, da se v Kočevski Reki uredi domovinski center, ki bo ne le vzgajal, ampak uril pet ciljnih skupin. Pazite: osnovnošolce, srednješolce, javne uslužbence, zaposlene v varnostno-obveščevalnih službah in tujce. Kaj takega še v najbolj svinčenih časih enopartijskega režima nikomur ni prišlo na misel.
Svoj čas je filozof Hribar kot rešitev predlagal razvijanje koncepta t. i. ustavnega patriotizma, ki pa gotovo ne bi zadovoljilo motivov naših obujevalcev in častilcev domoljubnih čustev. Pri tem se je skliceval na Habermasa. Pojem ustavni patriotizem (»Verfassungspatriotismus«), ki ga – mimogrede – ni skonstruiral on, ampak nekdanji izdajatelj časopisa Frankfurter Allgemeine Zeitung Dolf Sternberger, je Habermas želel zoperstaviti predpolitični percepciji nacionalnega patriotizma. Poskusil je koncipirati idealtipsko identiteto, ki bi bila v celoti razbremenjena predpolitičnih, parcialnih vezi. (»Raven skupne politične kulture mora biti ločena od nivojev subkultur in njihovih predpolitično izraženih identitet.«) Koncept je v Nemčiji izzval veliko polemik in razhajanj, saj je bilo jasno, da so po Habermasovem konceptu največji ustavni patrioti tisti, ki najglasneje zagovarjajo denimo maksimalno integracijo priseljenih prebivalcev, priznanje odškodnine za prisilno in suženjsko delo, človekove in manjšinske pravice, ki vidijo znotrajnemško in evropsko perspektivo kot oblikovanje »skupne politične kulture iz različnih nacionalnih kultur«. Zato so »pravi patrioti« vzklikali, da je »ustavni patriotizem … dejansko nepatriotski«, brezbrižen, da sta največji odliki zapriseženih ustavnih patriotov pravzaprav pomanjkljivost in patriotski deficit. Nekateri menijo, da je zmešnjava nastala zaradi ponesrečeno izbranega termina, ki ne razkriva jasno, ali je razlika strukturna ali zgolj gradualna. Najduhovitejše je zmedo, ki je nastala, poimenoval sociolog Detlev Claussen, ki je rekel, da se Habermasov ustavni patriotizem postavlja nasproti nacionalnemu kot metadonski program, s katerim razstrupljamo zasvojenost z drogami.
Kaj torej narediti z domovinsko vzgojo v Sloveniji? Nič. Pri miru pustiti!
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.