Zakajeni Popaj

Heni Erceg

20. 2. 2015  |  Mladina 8  |  Hrvaška

Stjepan P. je očitno mislil, da živi v dobrovoljni državi z duhovitim prebivalstvom, njemu samemu so, recimo, všeč liki iz risank, posebej Popaj in Sneguljčica, zato si je omislil profil na Facebooku in na njem nemudoma objavil sličico Popaja, kako uživaško kadi marihuano. Nato je dodal še Sneguljčico, ki ji hudobna čarovnica namesto jabolka ponuja kanabis. Čez čas pa je državljan Stjepan doživel precejšnje presenečenje, ko mu je na vrata v imenu pravne države potrkala policija, in to prav na njegov rojstni dan, ki ga je s prijatelji praznoval ob rujni kapljici. Prisega, da marihuane ni še nikoli niti poskusil. Policisti so ga odpeljali na informativni pogovor, ker je menda »užival nedovoljene droge«.

Kakšne droge vendar, pravi Stjepan, drogiram se samo s špricarjem, z ničimer drugim. A bilo je zaman, sodnica se je dosledno držala črke zakona in mu prisodila denarno kazen 60 evrov. Potem ko jo je vprašal, ali se lahko pritoži, ker je brezposeln in brez denarja in poleg tega še nikoli ni bil kaznovan, mu je kazen zvišala in mu dosodila plačilo dvakratnega zneska. Tako Stjepan zaradi Popaja in Sneguljčice sicer ni končal za rešetkami, je pa obveljal za kriminalca, ki propagira uživanje nezakonitih drog. Olive, Popajeve žene, ni nihče nič vprašal, ker to ni risanka, ampak urejena evropska družba, v kateri pravosodje deluje brez izjem in precedensov.

Razen ... Da, razen če gre za prekrške, glede katerih velja široko družbeno soglasje, torej jih večina šteje za zaželene. Tako je recimo neki obrtnik na stojnici v neki podeželski trdnjavi desničarstva razstavil in prodajal majice in kape s fašističnimi znamenji in tudi on, prav kakor državljan Stjepan zaradi Popaja, končal na sodišču. Ah da, le da je pri njem sodnica nemudoma zavrgla obtožnico z obrazložitvijo, da obtoženi »ni nosil predmetov z znamenji, ki bi spodbujala k nestrpnosti«, kar je prepovedano, ampak je »takšne predmete zgolj razstavil in prodajal«. Majico s fašističnimi simboli torej lahko prodajate, ne smete pa je nositi. Hm, gotovo bi se tudi Popaj domislil kake pametne razlage, a kljub temu je popolnoma jasno, da državljana Stjepana ne bi kaznoval prav noben sodnik, če bi namesto Popaja in Sneguljčice, ki puhata travo, objavil slike Popaja v nacistični uniformi ali Sneguljčice s kapo z izvezenim fašističnim pozdravom Za dom spremni.

Torej gre samo na prvi pogled za različno sodno prakso, v resnici je to izjemno trden segment tako imenovane pravne države, v kateri si lahko kaznovan zaradi zakajenega Popaja na družabnem omrežju, s katerega se sicer širi zadah po neverjetnem sovraštvu, pa proti temu represivni organi nikoli ne ukrepajo. Tako rekoč normalno se zdi, da histerični vojni zločinec Branimir Glavaš na svoji strani na Facebooku o srbskem politiku in parlamentarcu Miloradu Pupovcu napiše: »Poglejte ta gobec in imejte pri tem vedno v mislih, da je njegovo sovraštvo do hrvaškega naroda in države merska enota za zlo in zločinsko politiko do lastne domovine ...« Takšna zlobna sporočila skupaj z resnimi grožnjami srbski skupnosti na Hrvaškem objavljajo tudi prijatelji iz njegove profašistične stranke v hrvaškem parlamentu. Toda mar se je pravna država odzvala na sporočila zloglasnega vojnega zločinca in na njegovo spodbujanje k nečemu veliko hujšemu? Seveda ne, saj ne gre za Popaja, ki uživa v kajenju trave in pohujšuje naše otroke, gre za neomejeno pravico vojnega zločinca, da – potem ko je zaradi pobijanja srbskih civilistov odslužil samo delček kazni – danes po predčasni odpustitvi iz zapora more in mu je dovoljeno javno pozivati k odstrelu ljudi, ki o njem mislijo in govorijo točno to, kar je – torej nepopravljiv fašist in vojni zločinec.

Na takšne grožnje se pač državne ustanove ne odzivajo samodejno, čeprav je država, kot vidimo, takojci zastrašila in kaznovala državljana Stjepana P.; ta je nato zaprl profil in upokojil svojega Popaja. Mož se boji pravne države, drugače od uglednega vojnega zločinca, ki mu prav ta država streže vse do skrajnih meja; prenaša tudi njegove spletne norosti in podpihovanje sovraštva, zelo podobnega tistemu iz devetdesetih let, ko je srbsko vprašanje reševal drugače, bolj praktično. Zato je resnično nenavadno, da se Glavaš ni udeležil inavguracije nove hrvaške predsednice, saj je v slavnostni loži kar mrgolelo podobnih modelov iz lepše hrvaške preteklosti. Prišli so obtoženi hudih vojnih zločinov, Tomislav Merčep, na primer, ki mu prav to hitro delujoče hrvaško pravosodje za številne uboje srbskih civilistov sodi že 15. leto, upajoč, da bo umrla ali si premislila še zadnja priča njegovih zločinov. Poleg njega so se v slavnostno ložo nagnetli tudi drugi veleprimerki elitnih kriminalcev, ki so državo dobesedno opustošili, ko so med tako imenovano privatizacijo in preoblikovanjem pokradli družbeno lastnino. Vsi so bili uradno povabljeni, da bi ozaljšali prisego nove predsednice, in v resnici so se te družbene odplake odlično podale k provincialnemu obredju inavguracije, čisto podobnemu tistemu ob prisegi diktatorja Tuđmana. Zločinci, dobičkarji, razpečevalci kokaina ... so se v tisti loži lepo razvrstili v skladu z retardiranim nacionalističnim poslovnikom nove predsednice, utemeljenim na apriorni pomembnosti skupnosti vseh Hrvatov. Skupnosti? Kot v kaki grozljivi risanki, ki bi nagnala strah v kosti celo pogumnemu zakajenemu Popaju.