Eden za vse

Bernard Nežmah

27. 2. 2015  |  Mladina 9  |  Pamflet

Nekoč kultni filmski revolveraš Clint Eastwood je posnel polemični film »Ameriški ostrostrelec«, ob katerem nastopa s protivojno držo. A pri eni največjih aktualnih filmskih uspešnic je pomenljivo ozadje: film bi naj posnel veliki Steven Spielberg, toda produkcijska hiša »Warner Bros« je od sodelovanja odstopila, ker so bili njegovi napovedani stroški filma previsoki. Finančniki gigantske filmske korporacije celo pri spektaklu tehtajo, kako bi bilo moč projekt izpeljati občutno ceneje. In v hipu pademo v primerjavo s slovensko bančno luknjo, v kateri je lokalni bančni možganski trust kreditiral za milijarde zgrešenih projektov. Najbolj plačani in najbolj čislani eksperti so ravnali kot popolni diletanti!

Namesto čudenja, si velja raje zastaviti vprašanje, od kod izvira to lahkotno šarlatanstvo? Preprosto: ste kdaj v minulih letih uzrli novico, da so bili vsi člani kreditnih odborov, ki so dodelili stomilijonski kredit za gradnjo »Stožic«, odpuščeni in jih matične banke kazensko in odškodninsko tožijo? Nikoli, razen če ste sanjali prizor iz teve dnevnika. Najbolj samoumevna konsekvenca je pri nas zdravstvena fantastika. Pač, blagohotno je brati romane Iva Andrića, ki obnavlja turški čas, ko se je inženir novega mostu ves čas v smrtnem strahu tresel, saj je bila njegova glava na nitki, ako bi se mu remek delo sesulo. A v sodobni Sloveniji ima najbolj odgovorni položaj, kjer so bankirji odločali o milijardnih usodah, status najmanj odgovornega dejanja.

Reč je absurdna. In jo lahko opišemo kot ukrajinizacijo Slovenije. V Kijevu je namreč pred dnevi državni vrh priredil proslavo ob obletnici vstaje na »Majdanu«, v kateri je bilo pobitih nekaj deset civilistov in policistov. V naslednjem letu se je kot posledica majdanskega prevrata razmahnila državljanska vojna, ki je odnesla skoraj šest tisoč človeških žrtev, več kot milijon državljanov pa je zapustilo svoje domove in se spremenilo v nesrečne begunce. Kakšen smisel je torej v času ene največjih ukrajinskih tragedij ustvarjati in slaviti mit »Majdana«???????

Razum bi tu pričakoval vse kaj drugega, najmanj pa modrost, kako se izogniti vojni, opustošenju in razpadu države tudi za ceno sobivanja ob skorumpiranemu predsedniku. A ščepec zdrave pameti postaja čudo.

Zadnjič so televizije poročale o osnovni šoli na Notranjskem, kjer je vodstvo poklicalo policiste, ker so se dijaki pred šolo kepali!?!?!??? Odmislimo šokantno dejstvo, da šolske avtoritete brez pomoči policije niso več kos razigrani otročadi. V ozadju je veliko hujša iracionalna predstava, kaj vse naj bi počeli policisti. Ob tem, da ministri desetkajo njihovo število, naj bi ti poleg preganjanja vse mogočega kriminala zdaj lovili še šolarje med kepanjem?

Kot da so policisti superjunaki, najmanj kot Clint Eastwood v »Dobrih, umazanih in zlih«.

Povsem drugačen status ima vlada, za katero se več ne pričakuje, da poskrbi za dobrobit državljanov. Pojem varčevanje je zanjo idealen, saj lahko v njegovem imenu po mili volji krči državne izdatke. Jasno, tu ni dvoma, realnost budžeta terja krčenje javnih sredstev. Toda tudi tu se postavi vprašanje: kaj in komu? Vlada Mira Cerarja je udarila po zdravstveni mreži. Po manjših krajih na Gorenjskem ukinjajo pediatrične službe, na Štajerskem v Ormožu in v Središču ob Dravi pa dežurno službo. Dejansko, stvar stane, tu se da marsikaj privarčevati. Ta, ki ga je zadela kap, bo pač malo potrpel na enourni vožnji do mariborske urgence.

Toda ti postopki so napad na slovensko državo, saj uničujejo njeno bit. Slovenija ni le Ljubljana in nekaj večjih mest, temveč tudi množica manjših mestec. Lani so jim vzeli bančne poslovalnice, potem odstranili bankomate, jim ukinili policijske postaje, vmes zaprli kakšno šolo, tokrat jim jemljejo zdravnike in ambulante. A zakaj so že pred leti v male kraje postavili široko mrežo institucij? Takrat je vladala ideja, da velja življenjski standard periferne Slovenije dvigniti in ga napraviti čim bolj primerljivega s pokrajinskimi centri. Zdaj Cerarjevi z ukinjanji dolgoletnih institucij po obrobju sistematično ustvarjajo regionalno socialno revščino. Da se mora podeželan peljati 30 ali 70 kilometrov do zdravnika, je naenkrat samoumevno. Pred leti je cela država financirala nogometni stadion v Stožicah, da se ljubljanski navijači ne bi vozili nekajkrat na leto gledat reprezentančnih tekem v mariborski »Ljudski vrt«!??

A čuta za regionalno enakopravnost ne premore ne vladajoča Stranka modernega centra ne socialdemokrati ne Desus. Celo vedno glasni Združeni levici srce bije bolj za atenske protestnike proti trojki kot za pavperizirane slovenske periferije. A moraliziranje danes nima pragmatičnih učinkov, kolikor mu ne nastavijo magafona osrednje televizije. Mali kraji se pred državno centralizacijo lahko ubranijo samo s protesti. Če se zbere nekaj sto ljudi na vaški veselici, zakaj ne bi ista množica dan za dnem protestirala in branila svoje ambulante in druge skupne institucije?

In še drugače, prav solidarnosti ljudi iz centrov do rojakov na periferiji je akt ustvarjanja države, ki je privlačen kraj za bivanje na širnih področjih in ne le v par elitnih četrtih. Zato tudi tema vpeljave nevarnega »frackinga« v vasi Petišovci ni le stvar bukolike tamkajšnjega prebivalstva. Vsedržavno podpisovanje peticije proti »frackingu« je resda gesta solidarnosti, vendar ostaja v okviru prošnje. A čemu bi oblast prosili, da nas usliši? Bolj smiselno je zbrati nekaj tisoč podpisov in vložiti v državni zbor zakon o moratoriju na »fracking«, o katerem morajo potem glasovati poslanci. Ali še bolj enostavno: zakon o moratoriju lahko vloži v postopek že en sam poslanec. Se bo med 90 našel vsaj eden?