Obkrožite svojo vero

N'toko

27. 2. 2015  |  Mladina 9  |  Žive meje

Redkokdaj se zgodi, da si ob birokratskih opravkih postavljam metafizična vprašanja o svoji duhovni identiteti. Ko sem pred letošnjim odhodom v Indijo izpolnjeval obrazec za pridobitev vizuma, mi je med neskončnim seznamom tehničnih vprašanj roka zastala pri točki: »Obkrožite svojo vero.« Na voljo je bilo pet svetovnih religij in kategorija »drugo«, poleg katere je bil kvadratek, v katerem bi moral opisati, kaj točno to »drugo« pomeni. Zamislil sem si indijskega uradnika na veleposlaništvu, ki prebira filozofsko obrazložitev moje duhovne samopodobe – »... ne štejem se za člana nobene verske skupnosti, čeprav se ne bi klasificiral niti med ateiste ... nisem privrženec personifikacije boga, verjamem pa, da lahko takšni sistemi ponudijo učinkovito upodobitev nekaterih vesoljnih principov ...« Odločil sem se, da mu skrajšam muke, in sem obkrožil »kristjan«.

Kasneje sem pomislil, da se pravzaprav nisem zlagal – vsaj ne po uradnikovih merilih. Institucij seveda ne zanima, v kaj verjamem, ampak iz katerega družbenega kroga prihajam. Dejstvo, da sem se rodil katoliškim staršem, je čisto dovolj, da uradnik oceni, kolikšno varnostno grožnjo pomenim za njegovo državo – nisem namreč odraščal pod ideološkim vplivom kakih indijskih državnih sovražnikov. Religija je v tem kontekstu uporabna bolj kot kazalec človekove politične identitete in ne toliko kot izraz njegovega individualizma.

Podobno vlogo bi lahko veroizpovedim pripisali tudi v drugih položajih. Ko sem bil navzoč pri hindujskem obredu za praznik šivaratri, sem se dodobra nasmejal nonšalantnosti skupine duhovnikov, ki so v eni roki držali malo za štetje kompleksnih starodavnih manter, z drugo pa igrali igrice na pametnih telefonih, se oglašali na klice in se nasploh razposajeno kratkočasili, medtem ko je Šivov lingam dobil mlečno kopel. Takšnemu avtomatiziranemu izvajanju verskih obredov se seveda ne more čuditi nihče, ki je kdaj poslušal drdranje molitev v vaški cerkvi, med katerim je pozornost vernikov povsod drugod kot pri križu. Še nedavno je bila večina katoliškega obredja v vernikom nerazumljivi latinščini, torej udeležba niti ni mogla biti kaj drugega kot avtomatizem. Jasno je, da se glavno dogajanje vedno zgodi po maši, ko se krajani podružijo ter si zaupajo novice in trače. Verski obredi, kot da bi bili za večino le simbolni gibi, ki določajo pripadnost skupnosti. Neposreden stik z bogom spada v domeno mistikov, za druge pa se kozmični red vzpostavlja tako, da se vzpostavlja red na zemlji – z moralnimi zakoni in čaščenjem skupnih simbolov. Je eden izmed načinov, kako se skupina posameznikov začne klicati Mi.

Med opazovanjem hindujskih ritualov zato težko spregledam nasprotje, ki ga z domačini tvorijo mladi zahodni turisti, nadobudni raziskovalci indijskih duhovnih pokrajin. Zanje so verski obredi edini čas v dnevu, ko niso zatopljeni v pametne telefone. Čeprav newagerski popotniki večino dneva delujejo nezainteresirani za dogajanje okoli sebe, večno odmaknjeni in s slušalkami zaščiteni pred interakcijo s soljudmi, se med mantranjem in petjem badžanov v njih prebudi neverjetna pozornost; kot bi si želeli vsak zlog pradavnega jezika vtisniti globoko v dušo. Ne želijo imeti opravka s skupnostmi in institucijami, ampak hočejo individualno feel-good doživetje. Tako je v Indiji nastal širok trg spiritualnih storitev, v katerih lahko duhovni turisti iščejo sebe. Kaj drugega sploh obstaja kot Jaz?

Pri nas je popularno trditi, da so verstva nekaj srednjeveškega, značilnega za zaostale države, sodobni svet pa je z njimi opravil. Toda ko gledam tisoče zahodnih romarjev, ki so na vlogi za vizum verjetno obkrožili »ateist« in šli v Indijo iskat sebe, se mi zdi verjetneje, da religije ne gredo nikamor, le spreminjajo obliko glede na potrebe družbe. Verniki stare šole so morda iskali smisel v pripadnosti skupnosti, verniki nove šole pa iščejo smisel v svetu, kjer skupnosti ni več. Eni častijo personificiranega boga, možaka z belo brado ali poljubnim številom rok, drugi iščejo brezosebno entiteto, energijo, vesolje, či, tao, gaio, kozmično bojevnico ali kako drugo mistično zvenečo meglo, ki naj bi prebivala v njihovih srcih.

Pogled na rituale v domovini mi takšno sliko še bolj potrdi. Pomislil bi, da bodo sodobni ateisti, ki jih ne veže več dolžnost obiskovanja maše, nedeljske dopoldneve izkoristili za sprostitev in druženje, a se je zgodilo nasprotno, družine se sedaj namesto v cerkvah gnetejo v trgovinskih centrih in zapravljajo še več denarja za stvari, ki jih ne potrebujejo. Med prehodom v kapitalizem se očitno nismo naučili le, da je bog v nas, ampak da ta bog potrebuje tudi nenehno obdarovanje in se zato razjezi, če ne konzumiramo dovolj. Evropski politiki so se medtem ogreli za metafizično idejo, da vesolje vodi Nevidna roka. Da bi jo nasitili, so ji žrtvovali številne svoboščine in socialne pravice, še celotne države in generacije so zmetali v njeno požrešno dlan.

Ironija nove vernosti je v tem, da so pogosto med najbolj indoktriniranimi prav tisti, ki trdijo, da so religije vir vsega zla. Učinkovitost neosebnega boga, ki prebiva v tvoji notranjosti, je ta, da nikoli nimaš občutka podrejenosti avtoriteti, čeprav vse dneve ne počneš drugega, kot izpolnjuješ ukaze, kaj vse moraš kupiti in žrtvovati, da bo ta zadovoljen. Morda pa niso le verske skupine tisto, kar dela našo družbo iracionalno. Počasi si bomo morali priznati, da so naše na tržnih načelih zgrajene identitete naletele na isti problem kot identitete, grajene na veri: polastili so se jih demagogi in jih iz sredstev emancipacije spremenili v sredstva vladanja. Ateisti, ki si želijo zares sekularno družbo, si bodo zato moral izmisliti precej boljšo vizijo sveta, kot je sedanji potrošniški darvinizem. Sicer se utegne kaj hitro zgoditi, da jih bodo pri oblikovanju prihodnosti spet prehitele enotnejše verske organizacije. Že danes je velik del evropskih ateističnih intelektualcev ekonomsko konservativnejši od papeža. Bog nam pomagaj!