-
Tole kolumno sem nameravala zastaviti čisto drugače. V glavi sem si že izoblikovala drugačen, lepši začetek, potem pa sem se zbudila v meglenem jutru in k drugačnemu, lepšemu začetku se je pod odejo s komolci in brcami zrinilo spoznanje, da me bo med pisanjem zmotila »gazdarica«, ki bo prišla po svoj funt mesa. In postala sem slabe volje, ko sem spoznala, da med mojo gazdarico in državo sploh ni razlike. Država mi pobere polovico zaslužka, gazdarica polovico tistega, kar ostane, v zameno pa mi obe zagotavljata samo prostor pod soncem, brez slehernega udobja in olepšav, torej to, kar imajo živalski mladički, vsaj tisti, ki se skotijo kje v bližini dobrih ljudi, na voljo že ob rojstvu. Ker sem drugače kot kužki in mucke svoboden človek, mi tako za preživetje ostane le slaba četrtina vsega, kar zaslužim z delom, in zato so edine knjige, ki si jih lahko privoščim postaviti na domačo polico, tiste, ki sem jih sama prevedla. Vse druge so zame resnično predrage.
-
Stjepan P. je očitno mislil, da živi v dobrovoljni državi z duhovitim prebivalstvom, njemu samemu so, recimo, všeč liki iz risank, posebej Popaj in Sneguljčica, zato si je omislil profil na Facebooku in na njem nemudoma objavil sličico Popaja, kako uživaško kadi marihuano. Nato je dodal še Sneguljčico, ki ji hudobna čarovnica namesto jabolka ponuja kanabis. Čez čas pa je državljan Stjepan doživel precejšnje presenečenje, ko mu je na vrata v imenu pravne države potrkala policija, in to prav na njegov rojstni dan, ki ga je s prijatelji praznoval ob rujni kapljici. Prisega, da marihuane ni še nikoli niti poskusil. Policisti so ga odpeljali na informativni pogovor, ker je menda »užival nedovoljene droge«.
-
Sanacija bank doma in reševanje grške krize v tujini sta navidezno vsaksebi, toda dejansko imata skupno usodo. Na eni strani sta del skupne finančne in bančne krize ter ekonomsko spornega delovanja evropskih institucij, na drugi potrjujeta katastrofalne politične odzive nacionalnih vodstev. Problem ni toliko pravni in ekonomski, temveč politični in moralni. Zadeva problem ekonomske suverenosti in politične odgovornosti, nihilizem vlad in bankirjev meji na nevednost in strašljivo banalnost zla, ki ga širijo. In tu so slovenske trojke, ki jih zadnja tri leta poosebljajo trije premieri in finančni ministri, pa dva guvernerja in še kopica drugih padlih na izpitu vodenja države.
-
To so hudi dnevi za guvernerja Jazbeca. A si jih zasluži, saj vse kaže, da je Slovence pomagal olajšati za krepko milijardo odvečnih evrov za bančno dokapitalizacijo. To je nora vsota.
-
Medijska afera, ki je postavila v ospredje oceno, da je država s preveč milijardami dokapitalizirala banke, je prinesla spoznanje, ki je bilo poprej skrito. Zdajšnji in bivši ministri so izpostavili, da je bila razlastitev malih delničarjev in lastnikov obveznic zahteva vrha EU. Preprosto, če smo hoteli sanirati bančni sistem, je bila potrebna žrtev. Sto tisoč državljanov je moralo zato v dobrobit skupnosti izgubiti za 600 milijonov vrednostnih papirjev. In še drugače – bančnodržavni vrh je rešil državo pred trojko tako, da je razlastil pet odstotkov državljanov.
-
Zdi se, da je počasi vsem jasno, da v prihodnosti ne gre pričakovati srečnejših časov. Sreča je iz bližnje prihodnosti prestavljena nekam v abstraktno bodočnost. Prihodnost se je znašla pred trdno zaklenjenimi durmi. Tudi dobesedno. Vsaj tako sporočilo smo dobili, ko se je pred dnevi v Cankarjevem domu srečala imenitna druščina, tako rekoč slovenski družbeni cvetober. Nekakšna možganska fabrika (pač think tank) se je svečano sprehodila v osrednji kulturni hram, kjer se je za nepredušno zaprtimi vrati, daleč od javnosti in medijev, pogovarjala o prihodnosti Slovenije.
-
Kaj se je zgodilo z državniki? Kam so izginili ti, ki so zmogli državo in svet razumeti zunaj štiriletnih proračunskih planov? In ki so bili zmožni videti tudi zgodovino in njene nauke? Ki so videli svet in njegove premike, ki so razumeli, kaj sledi današnjim dejanjem čez deset let?
Iskanje brez piškotkov ni možno
