Grega Repovž

3. 4. 2015  |  Mladina 14  |  Uvodnik

Instantne rešitve?

Predsednik vlade Miro Cerar je v odgovoru na poslansko vprašanje Violete Tomič iz Združene levice glede nemškega poplačila vojne škode dejal, da se ponujajo poenostavljeni recepti kot neke instantne rešitve za neke druge probleme. Oziroma prevedeno iz političnega jezika: Združeni levici je sporočil, da odpiranje vprašanja poplačila škode iz druge svetovne vojne ne more biti način, kako bomo rešili problem nakopičenega javnega dolga in razrušene ekonomije. In seveda ima Cerar prav in z njim se bo strinjal vsak razumen človek. Problem je, da teze, ki jo je s temi besedami zavrnil, nihče na drugi strani ni postavil.

Danes se namreč ne odpira vprašanja nepoplačane škode iz druge svetovne vojne zato, ker bi kdo verjel, da je to finančna pot iz krize, temveč zato, ker je prav ta nepoplačana škoda tista, ki še tako preprosti duši pokaže hipokrizijo celotne situacije – da namreč tisto, kar je dovoljeno velikim, volom ni. Nemčija je brez dvoma izigrala – kar priznavajo vsi resni nemški analitiki, ne glede na politično barvo – pravico mnogih držav do poplačila škode, jih prinesla okoli, jih izsiljevala s svojo močjo in trgom, od katerega so odvisne. In zato si nobena država ni upala odpirati tega vprašanja. To priznavajo tudi nekdanji slovenski zunanji ministri.

A to je v istem nastopu priznal tudi Cerar, ko je posebej izpostavil, da tega vprašanja ne gre odpirati, ker je »Nemčija slovenska najpomembnejša zunanjetrgovinska partnerica«. Seveda je. In Nemčija tega, da uporablja to orožje moči, sploh ne skriva. To pokaže vsaki državi. Franciji. Grčiji. Pretekli teden na primer Hrvaški, ki ji ne priporoča, da zgradi novo telekomunikacijsko omrežje, ker bo s tem škodila družbi Hrvatski Telekom v lasti Deutsche Telekoma – že imeni teh družb nam pokažeta vso absurdnost. Angela Merkel je hrvaški predsednici Kolindi Grabar-Kitarović neposredno povedala, da hrvaška država ne sme graditi svojega omrežja, ker Nemčiji to ni všeč. Se je oglasil kakšen varuh konkurence? Evropska komisija?

Tudi Miro Cerar je v intervjuju za Mladino razkril, da ga je Merklova neposredno spraševala o poteku privatizacije slovenskega Telekoma.

Merklova z drugimi besedami počne vse, kar naša politika govori, da politika ne sme početi in da prava evropska politika ne počne. Pa je resnica ravno obratna. Da, prav to počnejo vlade. To, kar velja za najbolj zavrženo v slovenski politiki, je osrednje delo vlad resnih držav.

In zdaj si še enkrat oglejmo zgornjo izjavo Cerarja. Kaj je dejansko odgovoril na vprašanje Violete Tomič? Izjava je namreč iskreno prostodušna. Priznal je, da je moč Nemčije prevelika, da bi slovenska politika lahko nasprotovala njenim zahtevam. Ne samo glede škode, ampak glede česarkoli.

In v resnici ima prav. Moč Nemčije do Slovenije je neizmerna. Srd nemške vlade v hipu sesuje naše obrestne mere. Če bi začela Merklova negodovati glede Slovenije, bi to občutili nemudoma, najprej pri evropski komisiji, nato pri Evropski centralni banki, takoj zatem pa pri bonitetnih agencijah in kreditodajalcih. In zato mora v resnici z mesta ministra tudi Janko Veber – problem Vebra je, da trmoglavo ne sprejema dejanskega razmerja sil, da ne sprejema položaja Slovenije do Nemčije in finančnih institucij in znotraj Evrope. Dejansko je namreč slovenska politika, od SDS prek NSi, DeSUS, ZaAB, SMC in tudi pretežnega dela SD, pač sprejela, da ima v današnji Evropi naša država podrejeno vlogo, vlogo sodobne kolonije. To so vzeli kot dejstvo. Mar ni indikativno – raje ne glejte v zgodovino, vzporednice so grozljive! – da s padanjem dejanske suverenosti države politiki vse bolj hitijo izražati suverenost z raznimi prazniki, petjem himne in drugimi dejansko praznimi atributi državnosti. Na koncu ostane pač le folklora.

A temu se reče kapitulanstvo, sprijaznitev, za katero pa stoji osebna preračunljivost, osebna ambicija. Zato velja še enkrat ponoviti: največja sramota se je v sodobni Evropi zgodila v trenutku, ko so vse države periferije pustile Grčijo samo. S svojo kratkoročno kalkulacijo. Kako brez razmisleka, kako plitko je vse skupaj.

Zakaj torej mora iz vlade Veber, ki sicer ni neki velik in moder politik, da ne bo nesporazuma? Zato, ker s svojimi nastopi in tudi dejanji ves čas nastavlja ogledalo Cerarju – in to je tudi edino res pozitivno dejanje njegovega ministrovanja.

A kdo je torej v resnici tukaj instanten? Kdo v resnici ponuja instantne rešitve za neke druge probleme, večje, dolgoročne? Prav tisti človek, ki si v vlado ne upa povabiti niti enega močnega ministra več. Oglejte si še enkrat kakšen nastop danes že odstopljene ministrice za izobraževanje. Kdo si izbere za ministra nekoga tako šibkega in brezveznega?

Slabi znaki so to.