Grega Repovž

27. 3. 2015  |  Mladina 13  |  Uvodnik

Med čakanjem

Jeseni leta 2004 so me iz evropske zveze novinarjev povabili, naj sodelujem pri poskusu vzpostavitve profesionalnega novinarskega sindikata v Romuniji. Poskus se je klavrno končal – romunskim novinarjem se je zdelo to, da bi bili člani sindikata, nekaj tako nezaslišanega, nekaj tako zahojenega, nekaj tako iz preteklih časov, da smo se po treh dneh razšli, vsak na svojem bregu. Slovenija in Slovenci smo bili v tistem času še nekje vmes, med Vzhodom in Zahodom, poznali in razumeli smo psihološke ovire, ki so mučile vzhodnjake, hkrati pa imeli sindikalno mrežo kot na Zahodu. Tudi sindikati so bili še zelo močni, čeprav jih je naveza Janša, časnik Finance in mladoekonomisti že kmalu grdo zamajala. Bitko so sindikati sicer dobili, a so bili zdelani, še danes se jim pozna. Enako velja za novinarstvo: javna televizija se po pohodu Janševih politkomisarjev (pod taktirko Jožeta Možine) ni nikoli več res pobrala, Delo in Večer sta od takrat – zaradi Janševih kupčij – le senci časopisov iz prejšnjih časov itd. Janševa propagandna mašinerija je naredila veliko škode. In jo dela še danes.

A vrnimo se k romunskemu srečanju in sindikalizmu. Namreč, na eni strani so stali predstavniki bivših vzhodnoevropskih držav, na drugi pa zahodni novinarji. In zahodnim ni šlo v glavo, o čem trobezljajo – to je edini ustrezni izraz – vzhodnoevropski kolegi. Hrvati in Slovenci smo stali vmes in razlagali obema stranema: enim, da vemo, kaj je komunizem, drugim, da gre za travme. A nismo prišli nikamor. Novinar iz Švedske je vsakič znova od obupa odšel na svež zrak, razlagal jim je namreč, da je osnova novinarske avtonomije pač kolektivna organiziranost, sindikalna povezanost, kolektivna pogajalska moč, vzhodnjaki pa so trobezljali o individualnosti, o tem, da je zdaj kapitalizem, ko sindikati nimajo več nobene vloge, da v kapitalizmu se vsak pogaja sam zase, da so sindikati le oblika političnega organiziranja, podaljšana roka politike in podobna znana lapatrapa. Žal se ne spomnim imena res mogočnega Nemca, le da je bil področni urednik pri Süddeutsche Zeitungu, ki je v nekem trenutku vstal, ves zaripel od svete jeze, in začel kričati vse zmerljivke, ki jih je našel v svojem angleškem besednjaku, da zdaj je pa dovolj, da njega ne bo nihče učil kapitalizma, sploh pa ne nekdo, ki je pobarval šele prve strani otroške pobarvanke o tej politični ureditvi, in da je sindikalno organiziranje pač najbolj kapitalistična oblika dogovarjanja med stranjo dela in stranjo kapitala. In da je ponosen, da je sindikalist, da zato imajo tako dober časopis, zato imajo bralce in zato imajo pravice, pravico do spodobne plače, nadomestil, spodobnega dopusta, pokojninskega zavarovanja, soupravljanje pa tako in tako ureja zakonodaja. Pa tudi to ni pomagalo, soupravljanje se je vzhodnjakom zdelo sploh nekaj norega. Ni pomagala niti zgodba priljubljenega češkega novinarja, ki je vse življenje delal za češko javno televizijo, potem pa prestopil k televiziji CNN kot regionalni poročevalec. A zgodba je poučna: ko je delal prvi prispevek v novi službi, se je (verjetno iz Nemčije) pripeljala tehnična ekipa televizije CNN v tistem velikem reportažnem kombiju. In sam je, ko so prispeli na prizorišče snemanja, po stari navadi z javne televizije, začel jemati kable in druge stvari iz kombija, pač pomagal je. A je bil vodja ekipe čisto iz uma, ker se je vmešal v njihovo delo, posegel torej na njihovo področje, zaradi česar ga je nemudoma prijavil šefom in sindikatu, revež pa se je še mesece opravičeval in poslušal šale o neukosti in nevednosti na svoj račun. Ker so pravice in dolžnosti jasno ločene tudi v zibelki kapitalizma.

Popolna zmešnjava pojmov torej. In ta zmešnjava še kar traja, k nam je sicer prišla z zamudo, zato pa toliko bolj odbito (berite Finance). A danes res nikogar ni več treba prepričevati, kam so te teorije pripeljale ne le Vzhod, ampak tudi Zahod – v prekariat kot najpogostejšo sodobno obliko zaposlitve. Pa? Se je včlanjevanje v sindikate kaj povečalo, da bi ti postali močnejši in bi bil s tem močnejši vsak njihov član? So na primer umetniki in kreativci pristopili nazaj h kolektivnim organizacijam za varovanje sindikalnih in avtorskih pravic? Ne, nič od tega se ni zgodilo. Vsi vedo, da je neoliberalni kapitalizem pač uničujoč za stran dela, da je današnje kikstartersko podjetništvo le še ena oblika, s katero se kupcem idej te ponudijo po znižani ceni, ker za inovatorji ne stojijo agencije in zastopniki, da samostojni status pomeni, da si sam tudi takrat, ko ti ne plačajo ali ko ti zbijejo ceno – a tako rekoč nobeden od prizadetih po vseh preteklih letih družbenih sprememb ni pripravljen narediti tistega koraka, vrednega 30 ali pa 50 evrov na mesec, kolikor bi moral odšteti za članstvo oziroma oblikovanje novega organa zastopanja oziroma lobiranja. Ker za to pač gre: da imaš za sabo kot posameznik kolektivno organizacijo, ki brani tvoje pravice in se zanje pogaja, moraš nekaj tudi dati.

Spremembe se ne zgodijo le z drugačno politiko, ampak tudi z drugačnim individualnim ravnanjem. Kakšen družbeni in politični sistem hočeš imeti in živeti, se pač ne izkazuje le enkrat na štiri leta oziroma na volitvah. Ne gre torej čakati, da bo na oblast prišel odrešitelj.