Pločevinasti bobnar

Vlado Miheljak

17. 4. 2015  |  Mladina 16  |  Dva leva

»Potem ko je ameriški veleposlanik na Češkem Andrew Schapiro kritiziral načrtovano udeležbo češkega predsednika Miloša Zemana na vojaški paradi v Moskvi, je Zeman dejal, da so vrata praškega gradu, kjer je sedež češkega predsednika, za Schapira poslej zaprta. … Zeman je za portal Parlamentní Listy dejal, da ne bo dopustil, da bi mu kateri koli veleposlanik ukazoval glede njegovih poti v tujino.«
— Češki predsednik Zeman meni, da mu bo ameriški veleposlanik smel svetovati, koga naj ne obišče in kam naj ne potuje, šele ko bo češki veleposlanik imel enako možnost usmerjanja predsednika Obame.

»Na to lahko računate, brez dvoma. Naredil bom vse, da bom branil svojo državo. Brez dvoma. Brez dvoma. Zato raje iščimo miroljubno rešitev. Sicer jo bom moral braniti. To je naloga številka ena zame in za moj urad – da varujem svoje ljudi.«
— Predsednik Pahor je Rusom prek televizije RT poslal jasno sporočilo, da jih samo mir lahko obrani pred njegovo jezo in pestjo.

»Zelo mi je všeč vaš predsednik. Ima odličen smisel za humor. Poznal je vse moje filme in ima super zlato ribico s Twitter računom.«
— Michael Moore

Pred dnevi je umrl eden največjih nemško pišočih literatov dvajsetega stoletja, Günter Grass. Krivično bi ga bilo reducirati na nemškega pisatelja, kajti prav njegov geografski in etnični izvor je dajal njegovemu opusu poseben pečat. Rodil se je v Gdansku, očetu Nemcu in materi kašubskega, staroslovanskega rodu Pomorjanov, ki so bili pod pritiskom germanizacije in polonizacije (»premalo Nemci, premalo Poljaki«) izrazita jezikovna in kulturna manjšina. Rezultat te razpetosti je bil njegov sloviti roman Pločevinasti boben, ki je kasneje doživel še izjemno ekranizacijo v režiji Volkerja Schlöndorffa. Osrednji lik, Oskar, fant, ki ne želi odrasti in s svetom nadležno komunicira z bobenčkom, od katerega se nikdar ne loči, predstavlja zapleteno naravo sebičnega, infantilnega sveta, ki vstopa v svet odrasle intime in odnosov, v turbulentnem času, v katerem so meje med dobrim in slabim, pravim in napačnim ravnanjem porušene. Razrešitev neke družinske sage skozi oči Oskarja, ki je hkrati nedolžen otrok in seksualno raziskujoč najstnik od zgodnjega vznika nacizma do izteka druge svetovne vojne, je simbolno nasičena. Bobnarček Oskar se priključi propagandnemu nacističnemu kabaretu liliputancev, ki naj dviga moralo obupanim vojakom Wermachta na zahodni fronti. Pa vendar, ob pokopu očeta vrže Oskar boben v grob, da bi začel ponovno rasti …

Kako absurdno! Ravno, ko smo brali o smrti velikega Grassa, je svoje bobnarske veščine preizkušal naš infantiliziran lik nikoli odraslega, nedoraslega moža. Borut Pahor. Nekemu glasbeniku, bobnarju je za socialno dejavnost podelil državno odlikovanje in na slovesnosti sedel za bobne priložnostnega benda. Vajeni smo, da je enkrat smetar, drugič klobasar, tretjič konjar, pa izdelovalec damskih nogavic, oskrbnik pasjega azila, pa boksar ... Pač vsega vajeni. A ko sem ga gledal za bobni v predsedniški palači, se mi je morda prvič iskreno zasmilil. Kakšna mora biti identitetna stiska tega petdesetletnega infantiliziranega moža? Dela neumnosti, klati neumnosti. In verjame v svoje neumnosti. V njegovem življenju ni več prostora za nobeno spontanost, pristnost, vse je le predstava, vse je v funkciji približevanja idealu njegovega samozazrte samopodobe. Predstava bolj za lastne potrebe kot za njegovo publiko. Tako zelo je ujetnik narcistične samozazrtosti, da mu včasih uide celo kakšna pametna stvar. Denimo, v avdienco je sprejel provokativnega ameriškega režiserja Michaela Moora. Takšen, kot je, bi se pač težko odpovedal fototerminu s slavnim režiserjem. In je zato takoj dobil tvit od svojega zvestega S-M partnerja: »Ne bi verjel, če ne bi videl na lastne oči. Naslednji na avdienci pri @BorutPahor bo pa vodja ISIS?« Verjetno se je Pahor šele takrat zavedal, da Moore ni iz nabora good guys. Saj je sicer njegova linija zavezniške zvestobe neomajana. Tako zelo, da klati neumnosti in sramoti deželo, ki jo predstavlja, tudi v pogovorih za tuje televizije. Najbrž niste spregledali njegovega februarskega intervjuja za rusko televizijo RT, v katerem Rusom malodane napove vojno. O.K. Pahor klobasar, konjar, asfalter, nogavičar … Ampak Pahor bojevnik?! Morda ima Grass rešitev zanj. Na črnomorsko fronto ga pošljimo kot člana liliputanskega kabareta za dviganje morale protiruskemu zavezništvu.

V tem času neizmernih Pahorjevih norčij in prekucavanj je toliko težje brati, kako se z obravnavo velikega brata spopada češki predsednik. Ko se je ameriški veleposlanik v Pragi spozabil na način, ki je vsakdanja praksa v Republiki Sloveniji, in negativno ocenil njegovo namero, da se 9. maja udeleži proslave ob 70. obletnici zmage nad fašizmom v Moskvi, ker je Zahod zdaj pač zaveznik ukrajinske politike, ki se krepko spogleduje s fašizmom, je dobil klofuto, kakršne tudi v večjih evropskih prestolnicah ne bi. Nič več naj ne hodi »na Hrad«, dokler češki veleposlanik ne bo hodil v Belo hišo brifirat Obame, kaj se spodobi in kaj ne.

Kaj takega ne bi Pahorju prišlo na misel niti v mokrih sanjah. In zato ga imamo radi in ga bomo še enkrat izvolili. Pooseblja namreč našo hlapčevsko, rahlo norčavo dušo.

P.S. V teh dneh si ničesar ne želim tako kot kakšne nespodobno visoke ponudbe iz daljne Rusije za odkup Telekoma. Pa da vidimo pravila svobodnega trga!