Čas preizkušnje

Vlado Miheljak

24. 4. 2015  |  Mladina 17  |  Dva leva

»Odkar so se Evropski uniji pridružile baltske in druge postsocialistične države, opažamo sistematično kampanjo, da bi spodkopali edinstvenost holokavsta in spodbujali govoričenje o izenačevanju nacističnih in komunističnih zločinov … S tem glorificirajo svoje protikomunistične borce za svobodo, čeprav so bili ti množični morilci Judov med holokavstom.«
— Efraim Zuroff, vodja izraelske podružnice Inštituta Simona Wiesenthala (Delo, 27. 1. 2014)

* * *

Ko slovenske politične stranke vprašamo, kaj bi svetovale slovenskemu predsedniku republike, prevladuje stališče, da bi moral Pahor glede na rusko vlogo v Ukrajini ostati doma. Tako menijo v NSi, SDS, SD, medtem ko v SMC, Zaabu in Desusu odgovarjajo, da je to odločitev, ki jo mora sprejeti predsednik republike. Le v Združeni levici so prepričani, da bi se Pahor moral odpraviti v Moskvo, ker da brez vloge vojakov Sovjetske zveze ne bi bilo zmage nad fašizmom.
—Tudi SD nasprotuje obeleževanju zmage nad fašizmom (Delo, 17. 4. 2015)

Srbi so svoj čas sprevrženo samoočarani radi ugotavljali, da v vojni zmagujejo, v miru izgubljajo. Ne vem, morda res. Vsekakor pa bi lahko uporabili podobno krilatico za fašizem. Če je vojne, k sreči, izgubljal, pa v miru zmaguje. Postopno, a premočrtno. V vsej razkošnosti se je to pokazalo ob praznovanju sedemdesete obletnice osvoboditve taborišča Auschwitz, ko so bili na proslavo povabljeni visoki predstavniki iz tistih dežel, ki so vojno izkoristili za realizacijo lastnih antisemitskih sanj. Denimo Estonci, ki so svoj čas veljali za zgled ureditve judovskega vprašanja. Na wannseejski konferenci leta 1942 so v preglednici populacijske statistike judovstva po evropskih deželah pomenljivo označili: Estland – Judenfrei. Niso pa bili na proslavo povabljeni voditelji tistih držav, ki so taborišča smrti osvobodili. Rusije kot naslednice Sovjetske zveze. In tudi sami gostitelji Poljaki, njihova premierka je osebno povabila ukrajinskega predsednika Porošenka, ne pa tudi Putina, se nikoli niso zares soočili z lastnim antisemitizmom. Poljsko-ruski odnosi so sicer zapleteni in obremenjeni z neprijetnimi temami iz preteklosti, a to nikakor ne bi smelo vplivati na državno politiko, če že tovrstni sentimenti trdovratno vztrajajo med sleherniki. Morda je to najbolje pokazal nemški »združitveni« kancler Kohl, ki je – kljub temu da je njegovo prvo ženo Hannellore po njenem pričevanju ob koncu vojne kot dvanajstletno deklico posililo več ruskih vojakov, nato pa so jo vrgli skozi okno, kar ji je pustilo trajne poškodbe in težave – znal zasebne travme in sentimente brzdati in z ranljivo Rusijo po razpadu Sovjetske zveze vzdrževati racionalne in celo naklonjene odnose.

No, zadnje dejanje revizije zgodovine se bo simbolno zgodilo čez nekaj dni z napovedanim bojkotom moskovske proslave. Da je največji prispevek in tudi absolutno največ žrtev za zmago nad nacizmom dala (sovjetska) Rusija, ni nobenega dvoma. Aktualna dejanja njene naslednice lahko različno tolmačimo. Predsednik vropskega sveta, Poljak, Donald Tusk denimo meni, da je nespodobno, da bi hodili na parade in proslave k tistemu, ki pooseblja agresijo in uporablja orožje proti civilistom v vzhodni Ukrajini. Tudi če bi tako poenostavljeno tolmačenje državljanske vojne v Ukrajini in znašanja nad civilisti držalo (pa ne drži), je to seveda sprenevedanje na kvadrat in kaže dvoličnost poljskega predsednika. Največja kršiteljica človekovih pravic, suverenosti drugih držav, kršiteljica mednarodnega prava in edina zahodna država po drugi svetovni vojni, ki ugrablja tuje državljane, jih brez sodnega procesa in možnosti obrambe drži zaprte v eksteritorialnem koncentracijskem taborišču, so Združene države. In Poljska ne samo, da je država, ki je dajala temu ugrabljanju ljudi, ki jim niso dokazali in neredko niti niso skušali dokazati kakršnekoli krivde, logistično podporo, ampak sodeluje tudi v »zavezniških operacijah«, ki temeljijo na ameriških ponarejenih in prirejenih dokazih o domnevni teroristični aktivnosti nepridnih dežel.

In nič drugače ni niti pri nas. Svoje kontingente pošiljamo v krizna žarišča, kjer dajemo podporo sramotni vojni proti fantomskemu terorizmu. Doma z vsemi državniškimi in vojaškimi častmi sprejemamo nespornega kršitelja človekovih, etničnih in političnih pravic Turka Erdogana. Brez pomisleka. Pač poslovni interesi. V odnosu do Rusije pa smo pokleknili pred pritiski tistih, ki so večji kršitelji človekovih pravic in suverenosti tretjih držav, kot je aktualna Rusija. In pri tem je najbolj absurdno to, da se v falangi svete vojne proti Rusom znajde ob pričakovanih SDS in NSi še SD. Socialdemokrati!!! Če že nič drugega, potem je to stališče SD pokazalo, da vodstvo nima nobene vizije. Da ni zmožno nobene refleksije. Na Židana ne gre računati. On pač nima političnega formata in zmožnosti presoje, da bi vedel, zakaj je dobro ali slabo iti v Moskvo. Večja je sramota tistega dela članstva stranke, ki se ima za družboslovno elito, pa ne zmore elementarne refleksije. Kaj šele, da bi glasno zahtevala revizijo stališča. V redu. To so notranji problemi SD, ki bodo odpeljali iz stranke še tiste zadnje člane in volivce, ki se imajo za levičarje. Nič ne moti, da nasprotujejo udeležbi na proslavi zmage nad fašizmom v SDS. Oni pač predstavljajo nekakšno slovensko različico čajankarske združbe, ki je dosledna v svojih nedoslednih stališčih. In tudi za NSi, ki ji ni tuje niti glorificiranje (para)fašističnih formacij, je kristalno jasno in pričakovano, kakšno stališče imajo. Ampak SD! SD ne vidi svojega strankarskega tovariša, bivšega predsednika stranke, bivšega premiera in aktualnega predsednika republike na proslavi, ki bo obeležila zmago nad fašizmom? V Sloveniji je načelno še vedno prostor za stranko moderatne levice. SD s takšnimi stališči ne diskvalificira le sebe, ampak tudi nasploh zožuje prostor za socialdemokratsko prenovo.

In kaj narediti s Pahorjem? On doma sicer ima pravico biti klovn, saj predstavlja predvsem sebe in svojo infantilnost. A v tujini predstavlja in sramoti nas vse. Zato bi ga morali s pomočjo medijskega pritiska zbrcati na to proslavo.