Čemu suverenost?

Janko Lorenci

17. 4. 2015  |  Mladina 16  |  Pamflet

Svojeglavi češki predsednik Zeman bo ob 70. obletnici konca 2. svetovne vojne šel v Moskvo, Pahor seveda ne. S priznanjem Palestine čakamo v nedogled. Po Grčiji udrihamo, čeprav bi se morali z njo solidarizirati proti »nemški« EU. Zvesto in v svojo škodo tolčemo tudi po Rusiji.

Hujši so primeri, ko zaradi neodpornosti do tujine ne branimo niti svojih vitalnih interesov: damo si vsiliti slabo banko, banke kapitaliziramo po diktatu EU, v svojo škodo zategujemo pas, po nareku tujcev in lastne norosti razprodajamo ostanke državnega premoženja.

V naših odnosih s tujino, v dojemanju in vodenju teh odnosov, je nekaj globoko narobe. Prvi dejavnik je EU, naše osnovno okolje, ki se spreminja na slabše, krizo, v kateri smo, pa tudi po mnenju Bajtovega inštituta poglablja. Za zunanjo nebogljenost pa so najbolj krive slabosti tu, doma. V EU smo se od samega začetka sprijaznili z nepomembnostjo, slepim posnemanjem in podrejenostjo. Resne zunanjepolitične strategije ne premoremo, ad hoc se prilagajamo položaju, slepo capljamo za velikimi ali čredo, smo servilni do mazohizma. In kakor so vlade sicer pisane, so si v zunanji politiki presenetljivo podobne.

Tudi tu se kaže, da imamo – celo na čisto osebni ravni – majhne politike. Navzven ponižnost, navznoter arogantnost – ta klavrni parček nastopa od Drnovška pri vseh premierih, tudi pri jeklenem Janši. Seveda tudi pri Cerarju; če se doma rad obdajaš s šibkimi figurami, boš do tujine še manj suveren.

S tako politiko nujno prideš na glas cunje. Cunj nihče ne ceni in od take drže imaš dolgoročno samo škodo. Realna razmerja moči in odvisnosti je seveda treba upoštevati in ne iti v skrajnosti; lahko ostanemo v Natu, EU in evroskupini – a bi lahko bili samostojnejši in pokazali nekaj nacionalne žilavosti. O alternativah sploh ne razmišljamo, čeprav so osnova sleherne svobode. Brez njih si ujetnik.

Je kak aktualni slovenski politik potegnil kako suverenostno potezo? Bi si upal oditi iz EU ali iz Nata? Nobeden ne pomisli niti na simbolično suverena dejanja, recimo na odhod v Moskvo. Etablirana politika razen Združene levice o EU še vedno govori kot o idili iz propagandnih besedil in nikoli ne reče, da je naša suverenost kritično ogrožena. Iz evroservilnosti se tudi po izbruhu krize ni razvil zdrav evroskepticizem. Politika zunanje pritiske še naprej kompenzira na najslabši mogoči način – pritiska na lastno prebivalstvo.

Menda smo zaradi zgodovinske zapuščine kolektivno nesamozavestni, do močnih tujcev priliznjeno pokorni, tudi če jih ne maramo. V toliko so politiki torej taki kot mi vsi in v toliko je, bodimo samokritični, njihova krivda manjša. Toda od politikov, ki so se prikopali visoko, bi pričakovali večjo samozavest. A tu je nesrečna negativna selekcija, ki na vrh pogosto dviguje nesposobne ljudi in karakterne spačke. Pri nečem pa ne more biti odpustkov; samozavestno in državotvorno držo do tujine zahteva odgovornost do lastne države in državljanov. Tu ni izgovorov; samozavest si je treba, če je ni, privzgojiti, ne pa ljubko omahniti na prvem srečanju z Merklovo.

No, to »genetsko« nesamozavest praviloma spremljata ravnodušnost in nepoučenost o mednarodnem okolju. Slovenska politična vrhuška noče videti, da je položaj v EU ena bistvenih postavk našega razvoja. Živi v izrazito prepleteni Evropi, razmišlja pa avtarkično. Poleg tega je neoliberalno okužena in zato toliko bolj streže zahtevam neoliberalnih komisij. Ranljive nas dela tudi notranja sprtost, ki seže tako daleč, da je Janša vabil k nam trojko – pridite, komandirajte nam, je govoril veliki osamosvojitelj.

Nasploh nas pri bivanju v mednarodnem prostoru najbolj tepe zlitje eujevske in domače gnilobe. Prav zato naša suverenost (samostojnost) leze pod kritično mejo, ekonomska, politična in psihološka (kompleks manjvrednosti do razvitega Zahoda) odvisnost pa se še stopnjuje. Tudi razprodaja je dolg dodaten korak v to smer.

Ko si enkrat dovolj zavožen in odvisen, te lahko zunanji pritisk zmelje. Grčija, ki so jo postopoma uničile predvsem domače elite, je ostro svarilo tudi za Slovenijo. Opozarja nas, da naša etablirana politika državi ni sposobna preskrbeti več suverenosti. Še huje, niti potrebe po njej ne čuti – dol ji visi. To je ena izmed značilnosti kompradorske politike. Problem je toliko hujši, ker se ta brezbrižnost od politekonomskih elit kot metastaze širi po vsej družbi – države, nacije z vidika odgovornosti in pripadnosti ne čutimo več kot celote. Tako tudi vprašanje suverenosti nujno postane postransko, razni krjavlji pa se lahko mirno norčujejo iz pojma nacionalnega interesa. Oboje je unikum in znamenje visoke stopnje zblojenosti, razkrojenosti, samožrtja. Tisti z največ besede gledajo na državo le skozi prizmo parcialnih (svojih) interesov. Geslo I feel Slovenija je lažno, pristno postane le na trenutke, pri kakem mednacionalnem fuzbalu, na primer.

Politika, ki ji je kaj do suverenosti, ne more brez podpore ljudstva. Če dela v škodo večine državljanov, je njihova podpora nujno mršava. In suverenost v tem primeru niti nima smisla, postane blef, ritualni blebet, saj ljudstvu s tako politiko na vrhu države ne koristi. Boj za zunanjo suverenost, ki nekaj pomeni, se torej začne predvsem s političnimi spremembami na domačem terenu. Dokler bodo vlade ostajale janševsko-cerarske, bo suverenost usihajoča prazna fraza.