Diktat izvršenih dejstev

Bernard Nežmah

24. 4. 2015  |  Mladina 17  |  Pamflet

Vlada Mira Cerarja je prek noči sprejela traso hitre ceste F 2 od Velenja do Šentruperta. Še več, ni sprejela nove lokacije, temveč je zavrgla staro, ki jo je sprejela že prejšnja vlada. Ob dnevu zemlje se je zato zbrala množica protestnikov v Braslovčah, ki je protestirala zoper neumnost, da izberejo dražjo, daljšo in za okolje bolj uničujočo inačico. Domačini bi namreč zaradi nove trase izgubili 100 hektarjev plodne zemlje. Odzvala se je ministrica za okolje Irena Majcen, ki je s protestniki opravila s prostim stavkom - da je novi izbor najboljša možnost!???

Če vlada na mah spremeni tako usodno in veliko investicijo, je pričakovati, da bo svojo odločitev podrobno argumentirala, se soočila s kritikami in poskušala svojo odločitev ubraniti z racionalnimi argumenti, ne pa z aroganco moči.

Prav javno predstavljena izbira in tehtanje med več možnostmi je temelj demokracije. Te dni se vrstijo žolčni protesti zoper prodaje državnih podjetij skozi perspektivo prihodnosti: kaj bo z državo, če bodo osrednja podjetja prodana tujcem, ti pa bodo v agrotrgovini odslej kupovali žito drugod, medtem ko bodo slovenski kmetje ostali brez domačega trga? Ugovori so številni, racionalni in iracionalni, pomenljivo pa je, da protestov ni bilo ob izvornih težavah. So isti množično demonstrirali ali vsaj oponirali takrat, ko je vlada AB naenkrat najela za 4 milijarde kreditov? Zloglasni seznam 15 podjetij za prodajo je pač le posledica dejstva, da je državni proračun zadolžen za nekaj deset milijard, da je njegova letna poraba iz leta v leto večja za milijardo in več od proračunskih prihodkov. Princip, ki nalaga permanentno državno zadolževanje, je za dvomilijonsko državo samouničujoč. Enostavno in banalno.

V mestu Maribor so zaradi proračunske luknje sklenili, da ne bodo financirali učenja tujega jezika za najmlajše šolarje. Pač ni denarja. Stvarno, toda v takšni situaciji velja postaviti na tehtnico, čemu se odpovedati? V času globalizma je znanje jezikov izjemen kapital, vendar tokrat izgublja z vsemi drugimi mestnimi izdatki. Samouničujoče.

A odsotnost izbire ni omejena na Slovenijo. Že leto EU vpeljuje vsemogoče sankcije zoper Rusijo, ki da kot demon grabi po princesi Ukrajini. Prejšnji teden so v razmahu 24 ur sredi Kijeva ubili novinarja Olesa Buzino, ki je v svojih tekstih zagovarjal proruska stališča, in Olega Kalašnikova, nekdanjega poslanca, ki je podpiral bivšega predsednika Viktorja Janukoviča. Nista bila ne gverilca ne terorista, kot državljana sta le nasprotovala aktualni ukrajinski oblasti. A smrt je kosila po drugače mislečih tudi v prejšnjem mesecu. Oleksander Peklučenko, ex-politik odstavljenega predsednika, je napravil samomor; tako uradne vesti. Nekaj tednov pred tem so našli mrtvega Mihaila Čečetova, tudi nekdanjega deputata Janukovičevih, ki je umrl po padcu iz sedemnajstega nadstropja stolpnice, kajpak samomorilskega skoka. Biti in živeti v Kijevu ter pri tem nasprotovati vladi je postalo smrtno nevarno. A zahodnjaški mediji te smrti le beležijo. Nobenih solidarnih zborovanj z značkami »Je suis Oles Buzino« ni bilo zapaziti ne v Parizu ne pod Prešernovim spomenikom.

Ko je v Sredozemskem morju naenkrat potonilo 700 beguncev, je EU napovedala, da bo nekaj storila. Stvar je preprosta: odpreti poceni linijo »Ryanaira« med Tripolijem in Rimom in solidarnostno z vsemi evropskimi prestolnicami bi v hipu rešilo tisoče življenj in tudi pot bi za emigrante postala bolj humana, predvsem pa veliko cenejša. Afričan, ki potuje sestradan in zaklenjen v podpalubje razpadajoče ladje, plača za vožnjo več kot Evropejec za nekajkrat daljši luksuzni let na sedežu letala nizkocenovnega prevoznika! Seveda, kaj bi bilo, ko bi nesrečniki iz tretjega sveta svobodno preplavili Evropo? A to je edina konsekventna drža humanosti in solidarnosti Evropejcev. Druga alternativa je neprobojni zid na mejah Evrope. A tega sodobni zahodnjaški svetovljani ne priznajo: hkrati sočustvujejo s tragedijami emigrantov in stojijo na stališču, da množice nerazvitih dežel ne smejo prosto prihajati na evropska tla. Čista shizofrenija lepe duše. Modri odgovor zahoda je na dlani: spremeniti uredbe in gospodarski principe, ki bi se odrekli sistematičnemu izkoriščanju tretjega sveta in s tem omogočiti Evropi primerljivo življenje tudi na drugih celinah. Toda, takšna politika bi pomenila samomejevanje bogatenja multinacionalk ter z njimi zahodnjaških držav in kakopak tudi standarda evropskega prebivalstva.

Na delu je igra videza in stvarnosti. Evropejci so človekoljubni, ko točijo solze za utopljenimi Afričani, a devastacija in pavperizacija Afrike prek sodobnih biznisov jih v resnici sploh ne zanima. Sicer pa imamo v Sloveniji politika, ki v čisti obliki uteleša protislovje med nastopom in delom. Šef SD Dejan Židan je s svojo stranko glasoval za prodajo 15 zloglasnih, zdaj pa ob vsaki prodaji vzklika, kako je on proti. Celo pri novi trasi hitre ceste F 2 skozi Braslovče stori enako: branim kmetijska zemljišča, sem proti sedanjemu vladinemu sklepu. Toda, kje so dejanja gospoda Židana? Ali srce kmetijskega ministra bije tako močno za plodno zemljo, da bo v tej silni borbi za svoj ideal tudi odstopil???

Nak, ideale le opeva, ne da bi zanje karkoli storil, celo tako majhnega dejanja, kot je izstop iz vlade, ne.