Kočljivi gospodar Zemlje

Janko Lorenci

24. 4. 2015  |  Mladina 17  |  Kolumna

Uradno živimo v geološki dobi, ki se ji reče holocen. Začel se je pred dobrimi deset tisoč leti in velja za stabilno, življenju naklonjeno obdobje. Zdaj geologi, biologi, filozofi ... živo razpravljajo, ali naj holocen opustijo in dobo, v kateri živimo, poimenujejo antropocen – čas človeka. Izraz bi pomenil, da je človek v marsičem postal odločilen biogeološki dejavnik. Gre za značilen človekov napuh ali realno presojo položaja?

Nekateri postavljajo začetek antropocena v neolitik, ko so se lovci in nabiralci stalno naselili in postali poljedelci (neolitska revolucija), drugi v čas industrijske revolucije okoli leta 1800. Toda šele po drugi svetovni vojni, pravi biogeolog Reinhold Leinfelder, se je začelo t. i. veliko pospeševanje – hitro naraščanje prebivalstva, nove tehnologije in industrije, velikanske količine odpadkov, ki že puščajo sledi v sedimentih, ki bodo nekoč kamnine in fosili. Hkrati zaradi človeka poteka kisanje oceanov, segrevanje ozračja, izsekavanje gozdov, naraščanje radioaktivnosti. Na kopnem premikamo desetkrat toliko kamnin in zemlje kot tektonski premiki, vulkanski izbruhi in plazovi, 90 odstotkov biomase vseh živečih sesalcev sestavljajo ljudje in domače živali, več kot tri četrtine nezaledenele kopenske površine niso več v prvotnem stanju. Itd., itd.

Nekateri so skeptični; kako naj uvedemo geološko dobo, ki se je komaj začela ali pa bo nastopila šele v prihodnosti? Toda ravnotežje med naravo in človekom, pravi Leinfelder, se gotovo resno maje in človek na geologiji planeta že pušča neizbrisen odtis. Pri tem še naprej razmišljamo v nasprotjih; na eni strani je »dobra narava«, ki jo je treba ohraniti, na drugi človek in »slaba« tehnika, ki jo je treba omejiti. Toda ta dualizem je presežen, narava in kultura sta postali dela skupnega sistema. Enega ni mogoče razumeti brez drugega. Jan Zalasiewicz, veliko ime v biogeologiji, dodaja: kulturno se razvijamo veliko hitreje, kot to zmore biološka evolucija.

Človek bi lahko bil ponosen; obstaja samo drobec časa v dolgi zgodovini Zemlje, a jo že soustvarja in dobesedno premika gore. Toda uveljavljanje pojma antropocen govori tudi o paradoksu: bolj ko dajemo pečat dogajanju, bolj smo ogroženi. Ker pač »kultura« z naravo ravna kot svinja z mehom, njena moč pa se še veča. Zgodnji človek se je narave bal, ji bil prepuščen, si tudi zato ustvaril bogove. Zdaj se čuti njenega gospodarja in izgublja vero, vsaj pristno. Po tihem je negotov, še bolj pa ohol in lahkomiseln. Dokler je bil šibek in maloštevilen, je s tako miselnostjo še šlo. Zdaj prestopa kritično mejo, v zadnjih desetletjih tudi z neoliberalizmom, novim bogom, ki nas pospešeno rine v primitivnejšo ureditev. Temu ustrezno se okolje še naprej dramatično slabša.

Morebitna uradna uvedba antropocena ne bo sama po sebi spremenila nič. Zavest o nevarnostih nebrzdanega razvoja je mlada in plitva, veliko je fatalizma, hotenja po več, vere v vsemogočno tehniko. Tudi nobene vseobsežne ekokatastrofe še ni bilo – je samo veliko svarilnih znamenj. Tu je tudi nesrečna razdeljenost bogastva in družbene moči – tisti, ki imajo denar in vpliv, ju hočejo obdržati in cinično ali podzavestno računajo, da jih bo bogastvo rešilo tudi v katastrofah. Že zdaj živijo dlje in njihova relativna dolgoživost se bo še večala. Množice tičijo v težavah in ugodjih vsakdanjega življenja in so nerazsvetljene. Tako je zelo malo sil, ki bi lahko obrnile pogubni tip razvoja.

Vse poti vodijo, ker tako hočejo zakonitosti časa, zgolj v prihodnost, ta pa se zdi nepredvidljiva in mračna. Reakcije na to so različne, verjetno najpogostejša je slepa sprijaznjenost s sedanjostjo in romantiziranje preteklosti. Toda preteklost je bila, gledano scela, polna revščine, bolezni, vojn, lakote, krivic. Kljub temu so se v tej preteklosti stvari postopoma izboljševale. To pomeni, da lahko iz nje črpamo tudi upanje.

Podobno mozaična bo najbrž prihodnost. Samodejnega napredka ne bo, pekel pa tudi ni nujen. Dejstvo je, da nazaj ni mogoče, toda nevarnosti pred nami so velike. Sedanja pot je dovolj prepričljivo spoznana za nevarno, kar pogubno, v grobem so znana tudi zdravila – trajnostni razvoj, bistveno več enakosti, bratstva, svobode – in manj rasti za vsako ceno, bi dodala francoska revolucija, če bi bila danes. In vendar se, kot rečeno, vse giblje naprej z inercijo narkomana, ki se prebada, čeprav medlo ve, da se pogublja. Kritična angažiranost, nujno potrebna za spremembe, še vedno caplja daleč za inercijo, fatalizmom, cinizmom.

Tolaži nas lahko, da Zemlja še ni brezupno okvarjena. Toda svarila se množijo. Zato se s prelomom – miselnim in dejanskim – vedno bolj mudi. Tudi veliko optimistov misli, da lahko tak prelom prinese le velika naravna ali humanoidna katastrofa, ki bo človeštvu vsilila dvoje: drugačen odnos do okolja in drugačne medsebojne odnose, se pravi ureditev, drugačno od kapitalizma, ki žre naravo in ljudi. Brez temeljite preureditve (če je to sploh mogoče) ali ukinitve kapitalizma ne bo šlo. Vse kaže, da smo obsojeni na revolucije.

Antropocen, čas človeka, v ničemer ne zanika, da človek ostaja brezupno odvisen od Zemlje. Če se bo še naprej šel Gospodarja, bo izumrl, se predelal v humanoidni stvor, ki se bo gnusil samemu sebi, ali pa se izselil v vesolje, kjer bo brezdomec. Če smo hudo filozofske narave, se lahko tolažimo, da nas bo narava vsekakor preživela, polagoma okrevala in zaživela po svoje. Toda ali ne bi bilo bolje še naprej, globoko v holocen ali antropocen, skakati (in po potrebi rogoviliti) po teh zelenih tratah?